V prvem delu tega članka sem pisala o tem, da morda to, kar v resnici želimo, ni denar. Lahko je neka čisto oprijemljiva stvar, kot je na primer avto, nova obleka, telefon…

Pa vendar moramo velikokrat pogledati nekoliko globlje tudi od tega “oprijemljivega” dela. Za željami po novem, lepšem, večjem avtu je lahko želja po priznanju, spoštovanju, cenjenju v očeh drugih, sprejetju s strani družbe (vrstnikov, staršev, partnerja) in želja po občutku lastne vrednosti. 

Za željo po vedno novih oblačilih, čevljih in torbicah je lahko želja po pozornosti, ki jo na ta način ženska dobi od okolice, lahko je želja po priznanju, vključitvi – odvisno od posameznika do posameznika.

Če ugotovimo, da je to, kar dejansko želimo, občutek, za katerega menimo, da nam ga bo materialna stvar dala,  poiščimo najprej ta občutek v sebi. Najprej najdimo način, da se bomo čutili svobodne, cenjene, spoštovane, vredne, dovolj dobre, srečne, še preden tisto, kar želimo (in menimo, da nam bo prineslo ta občutek) pride v naše življenje.

Denar nam tega ne bo prinesel. Verjetno ste že videli človeka, ki mu finančno nič ni manjkalo, pa ni bil prav srečen? Denar in materialne stvari same po sebi ne prinašajo tega, kar v resnici želimo.

Najprej moramo ceniti sami sebe, potem nas bodo cenili drugi, najprej moramo spoštovati sebe, nato nas bodo spoštovali tudi drugi, najprej moramo sebe videti kot (več kot) dovolj dobre in šele potem nas bodo ostali videli tako.

Vse našteto nima kaj veliko zveze z denarjem, kajne? Ima pa vse z našim odnosom do nas samih, ljubeznijo do sebe, s tem, kako vidimo svojo vrednost v svetu. Ko bomo vse to našli v sebi, bo veliko želja po denarju in materialnih stvareh preprosto odpadlo.

Ali pa bomo začeli ustvarjati iz popolno drugačnega prostora. To ne bo prostor pomanjkanja  (občutka, po katerem hrepenimo), ampak prostor izpolnjenosti. Ko smo notranje izpolnjeni, nismo več navezani na to ali bo denar prišel ali ne. Vemo, da bo. Vemo, da je poskrbljeno za nas. Vemo, da bo vse, kar potrebujemo, k nam prišlo točno v pravem trenutku. Ustvarjamo preprosto zato, ker lahko, ker se zavedamo svoje ustvarjalne moči, ker želimo videti, kaj vse še lahko ustvarimo v našem življenju. Ker se preprosto igramo, kot otrok v peskovniku. Če nam potička ne uspe, nič hudega. V tem primeru (kot tudi v nobenem drugem) naša uspeh ali neuspeh ne določata naše vrednosti. Te vrednosti se popolnoma zavedamo in jo zahtevamo v svetu.

Če povzamem, najprej se moramo počutiti tako, kot menimo, da se bomo počutili, ko bomo želeno stvar prejeli. Šele nato lahko pride v naše življenje. Tudi denar.

Barbara