Kot veste, sem junija na jugu Ljubljane, na Lavrici, odprla Hišo neskončnih možnosti, ki se še ustvarja, ki še ni dokončana, ki šele dobiva svojo pravo podobo – saj sem sama takšna, da rada, če že nekaj opremljam, najdem stvari, ki se vključujejo v prostor, ne samo po barvi, ampak tudi energijsko.

 

Z delavnicami v Hiši neskončnih možnosti smo seveda začeli takoj in potem smo opazili, da ljudje nočejo iti domov …

 

Ena od stvari je, da je v prostoru resnično prijetna energija, prostor je svetel, s pogledom v naravo, v svoji bližini imamo otroške rojstnodnevne zabave (energija radosti, živosti vedno prispeva, če si dovolimo in vprašamo po tem), pred stavbo je brezplačen parking … vse tako, kot sem nekoč po tem vprašala.

 

Druga stvar pa je bila, da Hiša neskončnih možnosti ni imela ure in smo bili vedno presenečeni, koliko je že ura, saj v dobri, negovalni družbi čas zelo hitro mine.

 

Tako smo rekli, da moramo za Hišo neskončnih možnosti poiskati uro. Prijateljice so mi pošiljale slike, predlagale, kje naj pogledam … vendar nič ni bilo točno “tisto”.

 

In zdaj smo imeli enaindvajset dni Vaja dela mojstra: Izven kontrole s seksom in smo delali proces, ki izjemno odpira prejemanje.

 

Prejemanje pomeni prejeti VSE informacije brez pogleda. (torej, da nimaš glede tega nobene sodbe)

 

In o fant, kako se mi je prejemanje med temi enaindvajsetimi dnevi povečalo! Tudi zavedanje! :O

 

Ok, torej uro smo “naročili” – morda to ni bilo mentalni “vprašaj in prejel boš”, ampak bolj energijsko vprašanje. Torej kje se nahaja “prava” ura?

 

In greva z mojim Joyčijem na sprehod v stari Kamnik … in naenkrat me potegne neka nevidna energija z druge strani ceste … pogledam desno … in voila – tam v izložbi je bila ura, ki je bila točno tisto, kar sem iskala.

 

Potem sem uro samo vprašala, če mi bo prinesla denar, če jo kupim … (v svojem življenju naj bi si namreč želeli imeti vse, kar vam prispeva takšno energijo, da zaradi tega ustvarjate več denarja). Energija je bila zelo lahkotna, kar v svetu zavesti pomeni “ja”.

 

Ker takrat s sabo nisem imela denarnice, sem jo šla kupit čez kakšen dan ali dva. Malo sem se že ustrašila, ker je ni bilo več v izložbi … ampak me je čakala notri, v trgovini. (če je namenjeno, je namenjeno ????)

 

Potem sem jo doma aktivirala, in poglej, poglej, ura ne tiktaka glasno!!! Kar mi je izjemno všeč … saj se ob tistih glasno tiktakajočih urah vedno počutim, kot da nam odbija minute. 😛

 

In še ena stvar – obod ure je točno takšne barve, kot moj “predavateljski” stol v Hiši neskončnih možnosti.

 

O ničemer od tega nisem razmišljala … iskala sem samo “pravo” uro.

 

In me je poklicala in je bila točno taprava.

 

To je tisto, ko se ti prejemanje toliko odpre, da začneš prejemati, kako vse komunicira s tabo. (Če ste že dolgo na moji listi, se verjetno spomnite zgodbe o tem, kako sem kakijem v kleti naročila, naj me spomnijo, ko bodo zreli. In so me!)

 

In tu se zgodba seveda še ne konča.

 

Čez kakšen dan ali dva sem odšla na Lavrico, da to uro namestim na steno.

 

Ko je bilo to urejeno, sva šla z Joyčijem še malo raziskovati okolico.

 

Zelo blizu Hiše neskončnih možnosti je avtobusna postaja (LPP 3g) in celo železniška postaja. Malo za železniško postajo sva zavila čez progo, in šla mimo enega konjička, potem še drugega. Vau, hej, pa nisem nekaj spraševala tudi po konjih? Zagotovo si nisem mislila, da bodo tako blizu.

 

Ko sva se vračala, je drugi konj, ki se je prej skrival nekje za skednjem, prišel k prvemu in ga očitno k nečemu napeljeval. ????

 

No in potem pridem zraven še jaz, potegnem ven svoj telefon in želim slikat konja.

 

In se prvi konj obrne, skoraj ugrizne prvega in mu da vedeti, da ni “pri volji” … in potem začne s sprednjo nogo kopati po tleh …. saj veste tisto, ko se v naslednji fazi zakadi vate.

 

In sem ji rekla: “U, si jezna! Te ne smem slikat?” … in potem sem umaknila telefon, ga pospravila v torbico in je nehala.

 

Potem sem pogledala še tja … saj veste, kjer ugotoviš, katerega spola je žival, in je bila res kobila!

 

Tega prej nisem vedela, ampak sem to prejela kot informacijo še preden sem se prepričala o spolu! Vau …

 

To mi je poleg tega presenečenja in začudenja, kako sem to vedela, ne da bi sploh pogledala  … dalo tudi misliti o tem, kakšne zmožnosti imam z živalsko komunikacijo. Saj je bilo očitno, da se kobila ne želi slikati, snemati in potem, ko sem pospravila telefon, v trenutku ni bila več jezna.

 

Že od malega sem nora na živali, k hiši sem najprej prinesla mačko (ki sem jo žal morala TAKOJ odnesti nazaj???? ), potem sem sanjala o tem, da bi imela opico … saj veste, takšno, kot je bil Ficko od Pike Nogavičke. No, tudi to se ni izpolnilo … še več, ko smo šli s starši v živalski vrt v Zagreb, sem lahko šla v paviljon z opicami in je tam notri tako smrdelo, da me je za vekomaj minilo imeti opico. Potem en pes, drug pes.

 

Ker so mi vedno govorili, kako sem čudna, ker imam tako rada živali, pa nora, ker bi rada imela živali … nikoli potem sploh nisem pogledala, kakšne zmožnosti imam z živalmi.

 

No, to se bo zdaj zagotovo spremenilo …

 

Nauk današnje basni pa je …

 

Vse se pogovarja z vami, če ste to voljni prejeti.

 

In koliko se to že dogaja in si tega ne priznavate?

 

Je zdaj čas, da pogledate tudi svoje zmožnosti onkraj “te resničnosti”?

 

Barbara