… v gozdu umre vila. Šala, šala. 🙂

 

Ampak, če bi bilo res, bi vsakič verjetno bolj pomislili ob tem, ko rečete: “NE VEM”.

 

Na svojih delavnicah in svetovanjih se velikokrat pošalim z udeleženci in jim rečem, da je edina stvar, ki mi je ne smejo reči: “Ne vem.”

 

Zakaj?

 

Vsakič, ko namreč rečete “ne vem”, odrežete vse, kar je vodilo do vašega VÉDENJA.

 

Vi, kot bitje, VESTE.

 

Veste stvari, ki jih naj ne bi vedeli (z vidika te resničnosti).

 

Kajti z vidika te resničnosti lahko veste zgolj stvari, ki se jih naučite, ki ste jih doživeli, za katere imate logično razlago, za katere vam je nekdo povedal (in naj bi bilo zato res?) …

 

In kolikokrat so vas naredili za napačne, ko ste nekaj preprosto vedeli – pa niste imeli za to logične razlage?

 

 

Sama se spomnim nekega dogodka v šoli, ko sem pri matematiki vedela rezultat neke enačbe oz. neke naloge – vendar, ker nisem dokazala svojega védenja po postopku razrešitve enačbe, je bilo moje védenje razveljavljeno z nič točk.

 

In tako se potem odločimo, da je z našim védenjem nekaj narobe.

 

Da ne moremo kar vedeti …

 

Kolikokrat ste vedeli, da nečesa ne bi smeli narediti … pa ste to naredili, ker so vam k temu prigovarjali drugi, ker ta resničnost pravi, da tako mora biti, da morate delovati na ta način …

 

Kolikokrat nečesa kar niste in niste mogli narediti, pa ste se potem nekako prepričali in to naredili … potem pa se je na podlagi te izbire ustvarila neka čudna, težka situacija in ste se udarili po glavi in rekli: “Saj sem vedel/-a, da tega ne bi smela narediti.”

 

Ja, vsakokrat je bilo na delu vaše védenje.

 

Vendar, ker nas nikoli nihče ni spodbujal, da bi pravzaprav pogledali, kaj MI sami vemo o določeni stvari, osebi … se velikokrat zatečemo k odgovoru “ne vem”.

 

“Ne vem” je tudi zelo priročen, da nam ni treba prevzeti odgovornosti za svoje izbire. Ko nas nekdo nekaj vpraša, raje rečemo “ne vem” in potem pustimo, da oni izberejo za nas (in se potem potiho jezimo, ker mi tega ne bi izbrali).

 

Saj veste, točka moči je vedno v tem trenutku. Zdaj, v tem trenutku, lahko začnemo izbirati in ravnati drugače.

 

Kaj če bi se namesto avtomatskega “ne vem”, vprašali: “Kaj pa če bi vedel/-a?”

 

 

S tem vprašanjem boste posegli po svojem védenju.

 

In kaj kmalu boste videli, da veste veliko stvari.

 

Eno od vprašanj, ki jih lahko uporabite, je tudi: “Kaj jaz vem o tem?” Lahko gre za čisto konkretno situacijo, lahko pa se začnete spraševati:
“Kaj jaz vem o denarju?”
“Kaj jaz vem o odnosih?”
“Kaj jaz vem o seksu?”
“Kaj jaz vem o poslu?”
“Kaj jaz vem o telesu?”
“Kaj jaz vem o Zemlji?”
in tako naprej …

 

Vsak od nas ima namreč tudi čisto edinstveno védenje o stvareh – prav zato je lepota v tem, da prepoznavamo svojo drugačnost, hkrati pa medsebojno sodelujemo in si prispevamo.

 

Ste veliko veliko več kot mislite. Veste veliko več, kot vam je kdor koli kdaj koli dal priznanje.

 

Pa vendar, kaj če ni treba, da vam dajejo drugi priznanje zato? Kaj če je dovolj, da si za svoje vedenje začnete dajati priznanje sami?

 

Ko si nekaj priznamo … to raste, se povečuje.

 

Torej, kaj vi veste?

 

Barbara