Pred dobrim tednom dni sem se vrnila iz Stockholma, kjer sem bila na enem izmed intenzivnih treningov Access Consciousness, imenovanem Simfonija možnosti, kjer smo poleg vsega ostalega delali drug na drugem tudi energijske tretmaje … o simfoničnih tretmajih boste izvedeli več prav kmalu  …

Drugi dan treninga sem, medtem ko je dekle, s katero sva tisti dan delali skupaj, na meni izvajalo tretma, naenkrat ozavestila trenutek … trenutek, ki se je zgodil 30 let nazaj … trenutek nezavedanja … trenutek v svojem življenju, ko sem se o sebi prav nekaj določenega odločila … in na tem izgradila 30 let svojega življenja …

V tistih parih sekundah se mi je pred očmi odvilo 30 let življenja … 30 let partnerskih odnosov in neodnosov – tisto, kar sem izbrala in tisto, česar nisem izbrala.

Zabolelo je. Prvič v življenju sem si dopustila, da sem se od srca razjokala pred občinstvom … izpustila kontrolo (kar je bila tudi moja želja za to seanso!) … in sem si samo pustila … jokati, biti v tem spoznanju … odklenila se je ena ogromna ključavnica, za katero sploh nisem vedela, da jo imam … ključavnica, ki ni in ni spustila, kljub temu, da je na zavedni ravni bilo vse “kot mora biti” …

Potem sem jokala in jokala in jokala …

Kljub zavedanju, da so se sedaj stvari “očistile” … sem jokala zaradi teh “izgubljenih” 30 let …

Smilila sem se sama sebi.

Na trenutek se še vedno. In se še vedno jokam. Prihajajo nova in nova zavedanja … ki mi prinesejo solze na oči …

In ne tiščim tega v sebi … ja, naj gre … naj solze odplaknejo vso grenkobo, ki se je nabirala v meni skozi leta, ko nisem in nisem uspela na noben način spremeniti področja v svojem življenju, ki mi največ pomeni. Grenkobo, za katero sploh nisem vedela, da je v meni!

Nikogar ne krivim. Ker sem to odločitev o sebi naredila sama. Na podlagi izkušenj, stopnje zavedanja, razmišljanja, ki sem ga imela takrat, sem v povezavi z obnašanjem osebe, za ljubezen katere sem si  takrat neskočno prizadevala, naredila odločitev o sebi.

Sedaj, ko je samopomilovalne zabave konec, razmišljam … hvala bogu, da sem to odklenila ZDAJ! Kaj če tega ne bi odklenila nikoli?

Kakšno darilo je v tem?

Mi je to dalo le še novega zavedanja o tem, kako delujemo? Lahko zaradi tega še bolje podprem ljudi, ki si prav tako zase želijo nekaj več, iščejo poti, pridejo osebno k meni ali na delavnice? Moje zavedanje pravi, da ja … da je to darilo.

Vse je tako, kot mora biti.

In vem, da tam nekje nekdo pravi “Hvala bogu, da se je to zgodilo šele sedaj. Drugače bi bila sedaj s kom drugim. Iskal sem te celo življenje. Sedaj sem te končno našel. Sedaj si me našla. Sedaj lahko skupaj ustvariva tisto, za kar veva, da je mogoče ustvariti. Ne tisto, kar od naju zahteva ta resničnost. Tisto, kar deluje le za naju.”

No, včasih tale moja pisanja nekoliko zaidejo …

Naj vam samo položim na srce … nič ni narobe s tem, da se jočete, da ste žalostni, jezni, nič ni narobe s tem, da imate samopomilovalno zabavo … dokler se ob tem “dobro” počutite, je ok.

Dokler se zavedate, da imate zabavo zaradi tega, da stvari opustite, da jih pogledate z drugačnega zornega kota, dokler je prisotno zavedanje, da greste skozi transformacijo, ki ste jo iskali … je vse ok.

Če padete v vlogo žrtve in začnete kriviti druge, ni ok. Če se začnete “valjati” v teh čustvih, tudi ni ok. Če postanejo ta čustva vaša stalnica … postane skladna z njimi tudi vaša vibracija …

Čisto vsako omejitev, takšno ali drugačno smo si ustvarili sami. Nihče nam v glavo ni vsadil misli, ki jih moramo misliti, prepričanj, ki jih moramo imeti o sebi … ampak smo jih povzeli sami, lahko tako, kot jaz – v trenutku nezavedanja, odziv na besedo nekoga, na njegovo obnašanje … ki morda celo ni imelo prav nič z nami … ampak le z njimi.

Naredite vse, kar lahko, da pridete do tega, kar veste, da je mogoče. Nikoli se ne predajte, nikoli ne obupajte.

Tisto, kar iščete, išče vas.

In vedite, da je tukaj nekdo za vas … po merilih te resničnosti nimam popolnega življenja … imam pa nivo svobode, miru in radosti v svojem življenju, ki je onkraj te resničnosti … in nekaj novih zavedanj, nekaj novih daril, ki jih, če želite spremembo, lahko delim z vami …

Z novimi krili se sprašujem le …  kaj je zdaj še mogoče?

Hvala, da STE z mano.

Barbara