Ste kdaj vprašali svoje telo, kako se želi gibati? Kaj želi obleči? Jesti? Kam želi iti? Ste kdaj vprašali svoje telo, kaj vam skuša z intenzivnostjo, imenovano “bolečina”, sporočiti? S kom želi seksati? Kakšen parfum nositi?

Morda vsa ta vprašanja zvenijo nekoliko nenavadno, vendar ima naše telo svojo zavest. Ve kaj potrebuje. Ve, kaj želi jesti (hrana je za telo, ne za neskončno bitje, ki prebiva v njem), ve kaj želi obleči, ve na kakšen način se želi gibati in še marsikaj drugega.

Do svojega telesa se velikokrat obnašamo kot do največjega sovražnika. Mučimo ga z raznoraznimi dietami, silimo s hrano, ki mu sploh ni všeč, gibamo se na način, za katerega Mi  – razumsko menimo, da je dober in prav za naše telo. Ste že kdaj srečali tekača s trpečim izrazom na obrazu in se vprašali, kaj je poanta teka, če se zraven ne uživa? Če bi se tako obnašali do svojega psa, bi verjetno že zdavnaj pobegnil od nas.

Sama sem se s svojim telesom začela bolj povezovati po prvi delavnici Access Bars, ki sem jo opravila januarja letos v Zagrebu. Access Bars začnejo obsojanje, ki ga imamo do sebe, raztapljati od znotraj ( zato se večina ljudi po delavnici ali tretmanu tudi bolje počuti v svoji koži).

Prav zanimivo je opazovati, kakšna sporočila mi daje moje telo. Postajam boljša v prepoznavanju teh sporočil,  ampak še vedno “povozim” kakšno sporočilce s svojim zavestnim umom, ki je seveda bolj “pameten” od tega, kar ve moje telo. 😉 Zadnjič sem na primer v trgovini vprašala telo, kaj še želi… in dobim sporočilo: “Mleko.” Pogovor z mojim umom in mojim telesom je šel takole: “Ne, ne, mleko, je še, mleko še imam, ne rabim ga.” Ko sem prišla domov in skuhala kavo, je bilo mleka le za eno samo kavico. Ha! Si lahko zamislite, kakšno inteligenco ima naše telo? Neskončno! Seveda sem morala potem še enkrat v trgovino – po mleko….

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste v restavraciji naročili določeno jed ali pijačo, natakar pa vam je prinesel popolnoma nekaj drugega? Prinesel vam je namreč tisto, kar je želelo in potrebovalo vaše telo, ne vaš um! Seveda ste verjetno potem natakarju rekli, da tega niste naročili… 🙂

Vaše telo ve, kaj potrebuje, da ostane v dobri formi in da se dobro počuti. Sledenje modnim trendom in popularnim dietam zadovoljuje vaš ego, ne vaše telo. Kaj če bi ga preprosto vprašali? In mu prisluhnili?

Bila sem priča, ko so vegetarijanci na ta način ponovno vnesli v svojo prehrano meso – kljub prepričanjem, zaradi katerih niso jedli mesa, je telo potrebovalo nekaj iz te vrste hrane za boljše počutje. Sama sem zradirala z jedilnika muslije, oreščke (za katere sem bila sveto prepričana, da so zdrava hrana) – ker je bilo mojemu telesu dolgočasno jesti eno vrsto zajtrka celo desetletje in se je nanj odzvalo z alergijo. Sedaj vsako jutro vprašam: “Telo, kaj želiš jesti?”  in tudi za druge obroke naredim enako. Včasih je za zajtrk sladoled, včasih Cocta, včasih čokolada, včasih marmelada…če je moje telo srečno, sem tudi Jaz. 🙂

Ko sem vprašala telo, kako se želi gibati, je bil odgovor: “ples”. Sedaj sem ga prosila, naj mi pokaže, katero vrsto plesa si želi…še čakam, da mi pokaže. 🙂  Odgovori prihajajo na različne načine… na primer, ko dobim po e-pošti ponudbo, vidim ali preberem kaj, kar je telesu všeč, vse njegove celice začnejo vibrirati, kot bi bile majhni otroci in skakale na mestu od vznemirjenja…

Če se nahajate v neznanem mestu, lahko prosite telo, da vas popelje do tja, kjer želi jesti… preverjeno, deluje… samo izklopite um in pojdite… po najkrajši poti boste prišli do najboljše hrane.

V tisočletjih se je človek toliko odklopil od svojega telesa, da sedaj s svojim logičnim umom diktira telesu, kaj in kako. Pa vendar naše “zemeljsko vozilo” najbolje ve, kaj ga bo dobro naoljilo , da bo še leta in leta dobro služilo bitju, ki se prevaža v njem. Kaj če je sedaj čas, da prisluhnemo, kaj nam sporoča?

Vsaka pot se začne z enim korakom, tudi to, da začnemo ponovno poslušati svoje telo.

Večkrat, ko bomo vprašali, kaj želi in večkrat, ko bomo prisluhnili in mu željo izpolnili, bolj vešči bomo postajali v prepoznavanju sporočilc, ki nam jih daje telo…hej, počasi bomo tudi vzljubili to neverjetno mojstrovino, ki nas potrpežljivo, leta in leta nosi naokoli.

Cenjenje in spoštovanje potreb našega telesa je del ljubezni do sebe, del sprejemanja sebe in dokler ne bomo tudi tega dela sebe spoštovali, sprejemali, vzljubili v celoti, ne moremo pričakovati, da ga bo bolj vzljubil kdo drug…

Barbara