Poletje. Gola koža. Telesa.

 

“Uh, kako imam bele noge.” “Uh, kako sem se zredil/-a.” “Uh, kakšen trebuh imam …”

 

Znano?

 

Svoja telesa se naučimo soditi dokaj hitro – saj nas, ali sodijo drugi ali vidimo ljudi okrog sebe, kakšen odnos imajo do svojega telesa in si preprosto mislimo, da je to nek način ravnanja s svojim telesom.

 

Gledamo jih, kako so na raznih dietah, potem nam predlagajo, da se jim morda na dieti pridružimo še mi (čeprav ni potrebe) … drugi neprestano ogledujejo, koliko maščevja imajo okrog trebuha … in tako se počasi odločimo, da je z našim telesom nekaj narobe. Ali pa najdemo nekaj napačnega.

 

Na ta način se začnemo ločevati od svojega telesa in darila, kar je.

 

Vse manj in manj smo povezani z njim, vse manj zaznavamo informacije, ki nam jih daje … ker vsi drugi določajo, kaj moramo početi s svojim telesom (“Ne jej tega.”, “Jesti moraš to.”, “Kako si se oblekla?”, “Zakaj ne greš spat?”, “Zakaj tako dolgo spiš?”, “Ne dotikaj se tistega predela.”) se celo odločimo, da telo ni naša last in da imamo nadzor samo nad tistim, kar se dogaja v naši glavi.

 

In tako začnemo živeti v glavi, svoje telo pa premikamo naokoli s popolno neprisotnostjo, odtujenostjo … našo pozornost pritegne šele takrat, ko nas nekaj zaboli. Takrat si morda zastavimo vprašanje ali pa … kot velika večina ljudi, naredimo zaključek glede tega, kar se nam dogaja.

 

Sodbe, odgovori, zaključki, ki jih naredimo, nam ne dopuščajo, da bi v naše zavedanje prišlo karkoli, kar ne ustreza temu, kar smo se odločili in odgovoru, ki smo ga našli.

 

Pa čeprav gre v VELIKI večini primerov za nekaj popolnoma drugega.

 

Lahko sploh ni naše.

 

Lahko nekoga zdravimo.

 

Naše telo lahko gre skozi tranformacijo na višji nivo delovanja.

 

Ampak informacije o vsem tem ne moremo prejeti, ker smo se že odločili, kaj se dogaja z našim telesom.

 

Poleg družinskih vplivov, vplivov sošolcev, prijateljev, partnerjev, na ogenj prilijejo še mediji z izkrivljenimi podobami manekenk, manekenov in diktirajo, kakšno naj bi bilo naše telo.

 

Zaradi tega še bolj sodimo svoje telo in zaradi tega dvanajstletnice hujšajo.

 

Nikoli nam nihče ne pove (saj tudi sami ne vedo), kakšno izjemno darilo smo dobili ob rojstvu.

 

TELO.

 

Darilo, ki bi nam – če bi ga “odvili” – pokazalo pot do marsikatere stvari v našem življenju.

 

Darilo, ki bi nam pomagalo ustvarjati življenje na popolnoma drugačen način, kot smo bili naučeni.

 

Telo, ki točno ve, kaj je prav zanj, da se počuti dobro.

 

Točno ve, kaj je potrebno, da se stvari spremenijo.

 

Je obveščevalno središče, ki nam nenehno daje informacije o telesih okrog nas in tudi tistih, bolj oddaljenih. Daje nam informacije o tem, kaj se dogaja z Zemljo.

 

In mi vse, kar naše telo čuti, zaklenemo vanj, si to lastimo in iz tega ustvarjamo svojo fizično resničnost.

 

Zaradi tega tudi nimamo lahkotnosti s telesom. Ker delujemo iz nečesa, kar ni naše.

 

Kaj če ni treba, da je tako?

 

Kaj če nam naše telo lahko postane najboljši prijatelj in ni treba, da je najhujši sovražnik?

 

Kaj če je naše telo vir možnosti in ne stvar, ki jo moramo obsojati?

 

Ko delamo Accessove telesne procese, vidimo, da ima naše telo dostop do energij, o katerih tukaj ne govori nihče.

 

Vedno znova strmim. Vedno znova sem začudena. Vedno znova je čudežno.

 

Ko telo vprašam, če mi prispeva pri ustvarjanju denarja za določeno stvar, prispeva.

 

Ko ga vprašam za pot, pokaže.

 

Ko ga vprašam, kaj želi jesti in poslušam, je hrana orgazmičnega okusa.

 

Ko se ga dotaknem na način, kot želi, da se ga dotaknem, so senzacije popolnoma drugačne.

 

Telo ve vse, kar se ga tiče.

 

In bi vam povedalo in prispevalo.

 

Če bi ga kdaj vprašali.

 

Je zdaj čas, da začnemo svoja telesa prepoznavati kot darilo?

 

Jih vprašati, kaj vedo o sebi?

 

Večkrat se hecam in rečem, da je moje telo največji ekspert samo zase. In najboljša dieta: Poslušaj svoje telo.

 

Prijatelji moji, je mogoče … tudi na tem področju je mogoče nekaj popolnoma drugačnega.

 

Barbara