Na lastni koži sem izkusila, kako se odnos s sabo odraža v vseh preostalih odnosih … in kako se spremenijo, ko spremeniš odnos do sebe …

 

Se kritizirate?

 

Sodite?

 

Zakaj se potem čudite, če vas kritizirajo in sodijo preostali?

 

Vedno najprej pomislite na druge, kako se bodo drugi odzvali na vašo odločitev, izbiro ali pogledate, kaj si vi želite in kako bo to delovalo za vse?

 

Če ste med tistimi, ki vedno najprej pomislijo na druge in skušajo zadovoljiti potrebe vseh drugih … sami nase pa nikoli pogledate … verjetno ste tudi pri drugih vedno na zadnjem mestu ali pa vas sploh ne vključujejo v svoje izbire?

 

Če pravite: “Nihče me ne vidi.”, “Nihče me ne sliši.” “Nihče ne vidi moje vrednosti.”, “Nihče ni hvaležen zame.”, “Vsi drugi so pred mano.”, poglejte, če vi sami vidite, kdo resnično ste? Vidite svojo vrednost? Ste hvaležni zase?

 

In potem so ljudje, ki pravijo: “Rad bi imel partnerja, ki me ne bi obsojal.” Ja, ampak dokler se obsojate sami, sodite dele sebe kot napačne, grde … ne morete od drugih pričakovati da bodo v dopuščanju tega, kar ste.

 

Če sami s sabo nimate elementov intimnosti, ki so: dopuščanje, hvaležnost, zaupanje, spoštljivost in ranljivost, jih ne morete imeti z nikomer drugim.

 

Ne morete jih imeti s svojim telesom.

 

Ne morete jih imeti z denarjem.

 

Ne morete jih imeti s poslom.

 

Ne morete jih imeti s čimer koli …

 

Je čas, da katerega od teh elementov nadgradite?

 

In vse tisto, o čemer sem govorila prej, se prenaša tudi na ta področja: če sami sebe ne vidite, ne slišite, ne vidite svoje vrednosti, kako vas lahko vidi in do vas pride denar? Mogoče nekoliko karikirano, pa ne zelo.

 

Če imate z nekom ali nečim elemente intimnosti, imate lahko s to osebo ali stvarjo skupnost. In iz skupnosti enost.

 

V skupnosti se vam ni treba od ničesar ločevati, imate lahko popolno zavedanje in prejmete vse informacije.

 

Si predstavljate, da imate intimnost s svojim telesom?

 

Da od njega prejemate vse informacije, ki vam jih ves čas daje? Ste voljni pogledati čisto vse in glede tega ne imeti nobene sodbe? Ne prav, ne narobe, ne dobro, slabo, lepo, grdo? Si predstavljate, da bi zaupali svojemu telesu, zaupali informacijam, ki vam jih daje in bili do njega spoštljivi tako, da sledite zavedanju, ki ga ima?

 

Vau!

 

Namesto tega imamo z vsako osebo (vključno s sabo), z vsako stvarjo, s svojim telesom, poslom, celo s prihodnostjo, lahkotnostjo tako imenovano udobno razdaljo.

 

Vse “držimo” na neki razdalji, ki je udobna za nas. Če kdo ali kaj prestopi in preseže to mejo, ustvarimo nekaj, da to osebo ali stvar ponovno pošljemo nazaj na to udobno razdaljo.

 

Koliko krat mi ljudje rečejo – ja, ko dobim denar, potem se pa pokvari pralni stroj, avto ali nastanejo neki drugi nujni stroški, da denar gre. Udobna razdalja z denarjem …

 

Ali mogoče bolj poznan pojem – cona udobja. Tam, kjer trenutno smo, nam je udobno – pa četudi ni ravno najbolj prijetno. Če gremo ven iz cone udobja, je neprijetno in nezavedno naredimo nekaj, da se vrnemo nazaj.

 

In kako gremo ven iz nje? Začnemo izbirati. Majhne, neudobne korakce. Ki so na začetku neudobni, kasneje pa to postane naša nova cona udobja …

 

Koliko neudobnosti ste voljni imeti?

 

In res je, kar pravijo – vse, kar si resnično želiš, te čaka izven cone udobja. Življenje se začne onkraj cone udobja.

 

In tudi to, da se prenehamo toliko soditi, kritizirati, je lahko na začetku neudobno, saj smo navajeni na to, lahko že od malih nog.

 

Dopuščanje sebe? Phhh … sodba, sodba, to je znano, udobno … ????

 

Pa vendar, poglejte, kaj si resnično želite?

 

Nekaj drugačnega, nekaj večjega, nekaj lepšega?

 

Kakšen majhen, neudoben korakec iz svoje cone udobja lahko naredite danes? V odnosu do sebe?

 

Uh, že slišim, kako možgančki delajo. ????

 

In vam pošiljam energijo, ki vas bo opolnomočila.

 

Sama sem svoj korak iz cone udobja danes že naredila, ne tako majhen – kmalu boste izvedeli, kaj. ????

 

Barbara