Poznate koga, ki si želi čudovito razmerje … pa je, kar nekako, kljub vsemu trudu, ki ga vlaga v uresničitev svoje želje, še vedno sam/-a?

Morda ste to vi?

Včasih je potrebno pogledati nekoliko v “ozadje” … kaj se resnično dogaja, saj smo že naredili prav vse … napisali – kaj želimo pri njej, pri njem, kako se želimo z njim ali njo počutiti, na različne načine se usklajujemo s svojo željo, pa vendar, smo še vedno – sami …

Vas je morda kdo prepričal v to, da morate za vsako ceno nekoga imeti? Saj so vendar vsi tisti, ki so samski, popolni čudaki ali pa da ne omenjam morda še kaj drugega.

In tako se na nekem nivoju upirate temu, da bi bili sami. Da bi bili videni kot čudak, kot drugačni, da bi na nek način izstopali iz povprečja.

Ampak – velja pravilo … da tisto, čemur se upiramo, ostaja.

In če se resnično upiramo temu, da bi bili sami – potem ustvarjamo točno to … da smo še vedno sami.

Ojoj. Na kaj takšnega pa morda niste niti pomislili?

Seveda se vam lahko to dogaja tudi na kakšnem drugem področju življenja … morda se upirate temu, da bi ostali brez denarja in dogaja se ravno to … ostanete brez denarja. Morda se upirate temu, da bi bili brez službe in še vedno ste … brez službe. Morda se upirate temu, da bi zboleli in kar se vam neprestano dogaja, je ravno to – vedno znova zbolite. Morda se upirate temu, da bi bili debeli … in vse, kar ustvarjate, je še vedno stanje, ki se mu upirate … in tako naprej.

Ko se upiramo, namreč v to, čemur se upiramo, usmerjamo velike količine energije in tisto, v kar usmerjamo dovolj energije, pa naj si bo to misel, pogled, prepričanje, ideja … se materializira.

Upiranju se izognemo tako, da smo v dopuščanju tega, kar trenutno je. Ko smo v dopuščanju, tega, da smo sami, brez službe, brez denarja, debeli, bolni … karkoli … v to ne usmerjamo več energije. Ko dopuščamo, NE sodimo – ali je to, da smo sami ali karkoli drugega, slabo, dobro, pozitivno, negativno, sprejemljivo, nesprejemljivo. Ko smo v dopuščanju te stvari, situacije, tu ni prisotnega energijskega naboja.

Ko smo v dopuščanju tega, kar je … lahko vse tisto, kar tako želimo, končno pride do nas.

Ko smo enkrat v dopuščanju, je tako, kot da bi odprli vrata, ki so bila prej, zaradi upiranja, zaprta.

Če se želimo izviti iz obsojanja tega, kar je, je druga možna pot tudi, da začnemo gojiti hvaležnost, za to, kar je.

Za koga ali kaj ste hvaležni v svojem življenju? Kaj vam to, da ste sami, omogoča? Kaj ste spoznali o sebi in o ljudeh sedaj, ko ste brez denarja, brez službe, bolni? Ste lahko za to hvaležni?

Ko boste resnično hvaležni za vse tisto, kar je v vašem življenju, tudi za situacije, ki ste jih nekoč ali pa danes opredelili kot slabe, grde, nepravične – ko boste hvaležni za vse tisto, kar so te situacije s sabo prinesle … na primer – osebnostni razvoj, zrelost, zmožnost pogleda na situacijo z drugačne perspektive, razvijanje lastne kreativnosti, poslovno idejo, knjigo … v vašem življenju ne bo več sodbe.

Ko boste resnično hvaležni zase in za svoje življenje … v tem prostoru sodba ne bo več obstajala.

Hvaležnost in sodba ne moreta obstajati skupaj.

Sedaj pomislite na nekoga, za kogar ste v svojem življenju resnično hvaležni.

Ga lahko sodite?

Postanite tako hvaležni zase in za svoje življenje.

Transformirali in spremenili boste vse, kar želite spremeniti.

Barbara