Na svojih delavnicah in seminarjih se velikokrat srečujem s starši, ki sprašujejo za svoje otroke, ko pa jim dam kakšno vprašanje, ki ga lahko zastavijo otroku, se odzovejo z: “Samo ne vem, če bo to razumel/-a …”

Zato sem se odločila, da danes razbijemo mit o tem, kaj otroci razumejo, ne razumejo, vedo, ne vedo …

Otroci točno vedo, kaj se dogaja, in tudi vprašanja, ki jih starši dobijo, so namenjena temu, da otroci zgolj priznajo nekaj, kar počnejo ali česar se zavedajo.

Otroci imajo namreč še zelo odprto zavedanje (v primerjavi z odraslimi) in se zavedajo vsega, kar počnejo (ali ne počnejo).

Velikokrat so tudi udeleženci seminarjev in delavnic in starši nemalokrat onemijo, ko otroci začnejo pripovedovati o entitetah, ki jih vidijo, s katerimi se pogovarjajo ali pa o čem drugem, o čemer se doma niso mogli izraziti, so naleteli na gluha ušesa ali pa enostavno ni bilo primernega “energijskega prostora” za pogovor o tem.

Otroci niso tako nebogljeni, kot marsikdo meni.

So neskončna bitja  v majhnih telesih.

Šele potem, ko jim rečemo, da nekaj ni mogoče, ali da to, kar govorijo, ni res, ali pa jim to razložimo na nek “realen način”, se odločijo, da je z njihovim zavedanjem nekaj narobe, da ni popolno, ali da nečesa ne morejo narediti (v primeru zmožnosti, ki jih imajo, pa jih nihče ne priznava).

Potem se začne zavedanje, ki ga imajo, zapirati.

Kar spomnite se sebe, ko ste bili majhni.

Ali niste točno vedeli, kaj počnete, ko ste, na primer, skušali osrečiti mamo, očeta in vse okrog sebe?

Ali niste točno vedeli, kaj se dogaja med mamo in očetom?

Ali pa da se pogovarjata o nečem, kar ne smete slišati? (Glede na psihične zmožnosti, ki jih ima marsikdo med nami, smo še vedno vedeli, o čem sta se pogovarjala.)

Sama bi naredila karkoli za to, da bi se nekdo ob meni nasmehnil, bil srečen.

Da ne govorim o zgodbah, ki sem jih slišala pred leti, ko sem se v udeleževala seminarjev v Londonu. Voditeljica seminarjev, specializiranih za otroke (kjer starši niso prisotni) je govorila o tem, kaj vse otroci pripovedujejo … tudi o tem, kako so se znebili vseh novih partnerjev svoje mame …

Otroke, ki se udeležujejo mojih delavnic, opazujem, medtem ko govorimo o določenih temah, in vidim, da “jim je vse jasno”. Eni se samo nasmehnejo, saj oni to, o čemer govorimo, vedo. Mi, odrasli, pa se moramo tega znova učiti oziroma se od-učiti načinov, na katere zdaj smo in delujemo.

Velikokrat so starši – na primer na Access bars delavnicah – izjemno presenečeni nad svojimi otroki – saj ti izvajajo barse tako mojstrsko, kot da bi se jih že učili kdaj prej, sami pa so bili nekoliko v dvomih, kako bo otroku šlo na delavnici.

Zatorej ne domnevajte, da se vaš otrok ne zaveda tega, kaj počne, ali da mu orodja, ki jih učimo na delavnicah, ne bodo pomagala ali da jih ne bo razumel.

Neka mamica mi je razlagala o svojih triletni punčki, ki je stokala o tem, da jo boli glava. Mami jo je vprašala: “Komu to pripada?” in je punčka samo govorila: “ni moje, ni moje”, glavica pa jo je takoj nehala boleti.

Z namenom, da bi otroke čimprej opolnomočili z vèdenjem, da vedo, se lahko otroci do 15. leta udeležijo vseh Accessovih delavnic in seminarjev brezplačno (v spremstvu odrasle osebe).

Sama večkrat pomislim, kakšno bi bilo moje življenje, če bi imela ta orodja kot otrok, predvsem kot najstnica, kar je bilo zame čustveno zelo zelo težko obdobje … Če bi me le nekdo vprašal “Komu to pripada?”? Ali pa da bi imela okrog sebe ljudi, ki bi delovali z več zavedanja?

Upam, da sem s tem zapisom vsaj nekoliko razbila mit o tem, da otroci ne bodo razumeli, da ne vedo, da boste nanje zaradi tega lahko drugače gledali ter z njimi imeli drugačne pogovore.

Barbara

Photo by Jessica Lewis: https://www.pexels.com/photo/girl-with-blonde-hair-and-wearing-blue-and-white-plaid-dress-and-capturing-picture-during-daytime-189857/