Ko se zjutraj sprehajam po praznih uličicah, ogledujem stare hiše, in se poigravam z mislijo, če je to morda moja naslednja dogodivščina,
me pozdravljaš, … v vsej svoji veličini, v vsej svoji razkošnosti, brezsramno, brez vprašanja …

Voljna si prejeti vse, moje občudovanje, mojo dobesedno vzhičenost nad tvojim bogastvom, lepoto. S svojimi darili si voljna prispevati meni kot bitju in mojemu telesu. Voljna si prejeti dež,  se upogibati v vetru, voljna biti požgana od sonca, voljna biti uničena od človeške roke.

In ne odnehaš, greš samo naprej, brez omejitev …

Zame najlepši so grmički starinskih vrtnic, ki se bohotijo in razraščajo brez vprašanja, brez omejitev, brez pogleda “a smem”, brez pomislekov “ali sem dovolj”, brez “nočem da me vidijo”, “strah me je biti vidna”. Samo “tukaj sem” –  v vsem svojem razkošju.

Rdeče, belkasto-rumene, rumenkasto- oranžne, rožnate … nikoli nimam dovolj, vedno je, kot da bi vas videla prvič, vedno je kot eksplozija or*azmične energije …

In ne samo to … spomnite me še na mojo preljubo staro mamo … in njene “gartrože”, na katere je bila tako ponosna.

Mogoče je to občudovanje njeno … mogoče ona občuduje svet in “gartrože” skozi moje oči?

Ni mi mar, ker je lepo … vedno …

In kako mi kažeš obilje, obilje zelenja, obilje listov, obilje cvetov, obilje življenjske sile …

Kako mi kažeš, da je pomanjkanje zgolj plod človekovega uma … kako v naravi NI pomanjkanja.

Kako mi kažeš, da sem jaz del tebe, da je moje telo del tebe … in potemtakem … mi nič ne manjka.

Učiš me, kako podariti svoja darila svetu, ne glede na sodbe, kritike, kače, ki prežijo name in me skušajo omejevati, … kako samo iti naprej, naprej, naprej, brez omejitev v neskončnost …

Učiš me, da ni treba da so moja darila popolna, da jih je treba le pokazati, da se lahko iz njih napojijo tisti, ki jim lahko ta darila prispevajo. In da nimam pogledov o tistih, ki nikoli ne vidijo lepote mojih daril, ki jih obsojajo, ki v njih iščejo napake, in zaradi smreke ne vidijo gozda …

Kako me učiš podarjanja in prejemanja brez pogleda, brez sodbe, brez izogibanja.

Učiš me kreacije, dopuščanja, ranljivosti, hvaležnosti, učiš me BITI. Učiš me BITI JAZ.

Hvala Zemlja, hvala.

Danes sva si podarili … ti meni, jaz tebi …z globokim občudovanjem sva se gledali.

Hvala ti.

Image by wirestock on Freepik