Ko sem se pred dnevi končno lotila urejanja fotografij z letošnjega potovanja v New York, sem se spomnila obljube, da pošljem par fotk dekletu, ki sem jo srečala v hiši, kjer sem stanovala. Zadnji dan sva preživeli skupaj na plaži, delili strast do sušija, nabiranja školjk in hoje po peščenih plažah. V teh dneh, ko sem bila v New Yorku, sva se povezali prav na poseben način… saj sem bila ena redkih, ki jim je zaupala, zakaj je pravzaprav prišla v New York…

Pa naj začnem na začetku… V potovanjih med drugim uživam tudi zato, ker na njih spoznam veliko novih ljudi, z drugačnimi načini razmišljanja, drugačnimi navadami in živečimi v drugačnih kulturah. Zato izkoristim vsako priložnost za pogovor. In tako sem to “ubogo” dekle vsak dan spraševala, kam gre, kaj si bo v New Yorku ogledala… potem zvečer, ko sem prišla iz mesta, kje je bila itd.

Nekaj dni mi je še odgovarjala z bolj skopimi opisi… potem pa, ko je videla, da dopuščam, da karkoli že počne, počne, mi je zaupala, da v New York ni prišla kot turistka. V New York je prišla, ker se je prijavila za opravljanje pripravništva na sedežu Združenih narodov. Ker je želela med tisočimi prijavljenih resnično pokazati, kako si želi pripravništva, se je odločila, da gre kar na sedež  Združenih narodov v New Yorku in se osebno pogovoriti z njim, kakšne so možnosti glede pripravništva. Ker želi narediti nekaj za svet.

Ni potrebno poudarjati, da sem bila fascinirana. Punca je prišla iz Amsterdama v New York! To je predanost svojim sanjam! Ta New York je bil tako ali tako nekaj posebnega – jaz s poslom, ki ljudem pomaga ljudem uresničiti tisto, kar želijo… okoli mene pa so se tudi v NYC zbirali ljudje, ki so na tak ali drugačen način prišli sem uresničiti svoje sanje…   Rose mi je zaupala, da tega, da gre v New York, ni zaupala niti svojim staršem, ker bi jo (seveda z dobrimi nameni), ponovno zasuli z vprašanji in nasveti, da kaj si gre, da so njene želje brez osnove, naj se prizemlji in podobno… Vam je kaj znano? Ko vas ljudje nehote “potegnejo navzdol”? (ker sami nimajo sanj?)

To, da gre v New York, je zaupala le eni prijateljici, pa še njej ni v celoti povedala, zakaj gre. Tako je tukaj sama samcata razmišljala o tem, če tokrat  res ni šla malo predaleč. Sedaj so na plan prilezli vsi dvomi. In takrat se pojavim jaz! Kako je lahko še boljše kot to?

Rose je dobila od mene coaching, podporo in inspiracijo, starejšo sestro, mamo in vse, kar je v tistem trenutku potrebovala. Kasneje sem imela privilegij, da mi je zaupala, kako je potekal njen obisk na sedežu Združenih narodov, kjer ni poznala absolutno NIKOGAR! Zaupala mi je, kako je tavala od stavbe do stavbe Združenih narodov in spraševala, kdo bi jo lahko napotil do odgovornih za pripravništva pri njih. Brez vnaprej dogovorjenega sestanka je niso spustili nikamor. Rekla je, da je že mislila, da je brezupno.

Veste to so tisti trenutki, ko si enostavno naredil vse, kar je v tvoji moči, ko misliš, da je to konec… ko enostavno rečeš: “Ok, naredil sem vse. Ni se izšlo.” Ko napetost popusti. Ko se sprostiš.  

Takrat jo je na hodniku  ene izmed stavb ogovorila prijazna gospa in vprašala, kaj išče. Rose ji je povedala in ta gospa je rekla, da ji lahko pomaga, vendar da se morata malo pogovoriti, da ji mora kaj več povedati o sebi. Rose je rekla, da se je tako zmedla, da se je njena drugače popolna angleščina spremenila v jecljanje in temo…Kakorkoli, uspelo se ji je dogovoriti, da ta gospa njene podatke posreduje naprej osebi, odgovorni za odločanje o tem, kdo bo opravljal pripravništvo pri njih.

Sedaj je nastopila druga faza vznemirjenja. Čakanje. Odgovor naj bi prejela v dveh do treh dneh. Vendar ga ni bilo. Glede na to, da je Rose želela izkoristiti svoje študijske počitnice še za obisk Brazilije, je bila sedaj ponovno v dvomih. Oditi v Brazilijo,ostati v NYC in čakati ali oditi domov in se kasneje, v primeru pozitivnega odgovora, vrniti. Njen študentski proračun ni dovoljeval vseh treh opcij. V odločanje, kaj narediti, so bili vključeni tudi izzivi,  kot je na primer, kako pridobiti bivalno vizo za NY iz Brazilije oz. v NYC v primeru, če bi bila sprejeta…

Res sem hvaležna, da sem jo lahko tudi v tem procesu podprla. Moj nasvet je bil: “Sledi temu, pri čemer se počutiš dobro!” Ko sva se pogovarjali naprej, je rekla, da res želi videti Brazilijo…in potem odločitev ni bila več tako vprašljiva. Odločila se je, da gre naprej  v Brazilijo… saj bi tako, ne glede na to, kakšno odločitev bi sprejeli na ZN, v vsakem primeru videla tudi Brazilijo. In to je bilo tisto, ob čemer se je počutila dobro.

Tako sva se poslovili… ona naprej v Brazilijo, jaz nazaj v Slovenijo.. z dobrimi željami, da bi se vse izteklo tako, kot želi.  Ko sem jo sedaj, nekaj mesecev po NYC (my bad 😉 ) na Facebooku prosila, če mi lahko da svoj e-naslov, da ji pošljem fotografije, sem opazila, da ima pri kraju bivanja napisano – New York City!   Seveda mi je bilo takoj jasno. Tudi sama je potrdila. Dobila je pripravništvo! Med tisoči prijavljenih s celega sveta!   

Sanje se uresničujejo. Vedno. Če si upamo iti za njimi. Ko gremo za sanjami, vedno prihajajo na našo pot ljudje, ki nas lahko podprejo. Takrat se vse obrača v naš prid…   In še ena stvar, ki je pomembna v celotni zgodbi – Rose na rezultat ni bila navezana. Le odločila se je, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, potem pa bo, kar bo.

Sploh ne bom govorila o temu, kakšen vzor in inspiracija je Rose za vse svoje vrstnike in tudi za vse nas.

Kako “daleč” pa ste vi pripravljeni iti za svoje sanje? Kaj ste pripravljeni narediti zanje? Se imate toliko radi, da sledite svojim srčnim željam, ne glede na to, kaj pravijo drugi?

Barbara