Smo v obdobju velikih sprememb. Ne samo na planetu Zemlji, temveč tudi v življenjih ljudi. Stari sistemi razpadajo. Ljudje ostajajo brez služb. Dolgoletne partnerske zveze se končujejo. To so velike prelomnice za ljudi. Ob spremembah, pa kakršnekoli so že, se nikoli ne počutimo dobro oziroma domače. Predstavljajo namreč korak ali več iz našega “prostora udobja”… Ob spremembah se vedno počutimo drugače. Ker pomenijo preskok na popolnoma nov nivo delovanja.

Zavedati se moramo, da nismo uboge žrtve sistemov, drugih ljudi, družbe in države. Nahajamo se točno tam, kjer se moramo in dogaja se nam točno tisto, kar se mora. Da gremo naprej. Da gremo tja, kamor želimo. Da začnemo slediti svojim željam in svojim sanjam. Da v celoti postanemo spet to, kar smo nekoč, kot otroci ali še prej, bili. Da postanemo v polnosti MI.

Vedno, ko se dogajajo spremembe, še posebej te – velike, prilezejo na plan strahovi in dvomi. Strah pred prihodnostjo, neznanim, dvomi ali bomo zmogli, kaj bodo rekli drugi in podobno.

Sama sem lansko leto skozi čustvene vzpone in padce  – po eni strani veselje ob prenehanju rednega delovnega razmerja in po drugi strahu pred tem, kako se bom finančno zmogla na noge postaviti kot podjetnica, prekrmarila tako, da sem se v trenutku, ko sem bila najbolj na tleh, vprašala, kaj je tisto najslabše, kar se mi lahko zgodi. Po naravi znam biti kar ekstremist, zato sem šla celo tako daleč, da sem kot najslabšo stvar ugotovila to, da bom v skrajnem primeru pač umrla od lakote.

To dejstvo sem sprejela, sprijaznila sem se z najslabšo opcijo.

Kaj pa je najslabša opcija v vašem primeru?

Ko sprejmemo najslabšo možno varianto, ki se lahko zgodi v vsaki situaciji, se na ta način
osvobodimo strahov pred tem, kaj bo. V resnici se ta najslabša stvar nikoli ne zgodi. Moje
razmišljanje je potem od tega, da bom umrla od lakote, vodilo do tega, da verjetno ne bom, ker imam družino in prijatelje, ki tega nikoli ne bi dopustili, še več, vzeli bi me pod streho, dokler ne bi našla nove službe ali si kako drugače finančno opomogla. To so bile misli, ob katerih sem se že počutila nekoliko bolje.

Potem, ko sem se sprijaznila z vsemi možnimi najslabšimi variantami, sem se lahko začela osredotočati na to, kar sem resnično želela. Dobro delujoč posel. Zadovoljne stranke. Inspirirati ljudi. Se dotakniti njihovih življenj in jim pomagati narediti spremembo v življenju – na bolje. Jim podati roko na poti do tja, kamor želijo. In to mi zelo dobro uspeva. Na mojo pot so prišli ljudje, dogodki in stvari, ki mi pomagajo naprej. Pred mano se odpira popolnoma nov svet. Nove dimenzije življenja.

Če bi se v situaciji, v kateri sem bila, silila razmišljati pozitivne misli, bi zanikala strahove,
ki so dejansko bili prisotni. Tako zanikani, bi v meni še vedno vplivali na to, kar bi se mi 
dogajalo v življenju. Tako pa delujem iz prostora sprijaznjenosti s tem, da se lahko zgodi tudi najslabše. Proti temu se ne borim in upiram. Svoje energije ne usmerjam v to, da bi se izognila najhujšemu. S tem sem sprijaznjena. Sprejela sem dejstvo, da se lahko zgodi tudi to. To mi daje prostor, v katerem lahko delujem in se osredotočam na tisto, kar dejansko želim  – ne samo preživeti, ampak tudi živeti. Dobro. Izven okvirjev. Obdana s prijaznimi, nežnimi in skrbnimi
ljudmi.

Proti čemu se upirate vi? Proti čemu se borite?

Zavedajte se tega – dokler ne boste sprejeli najslabšega, kar se lahko zgodi, se tudi na najboljše ne boste mogli v polnosti osredotočati.

Če potrebujete pomoč, veste, kje me najdete. Sem preživela vse, vas razumem in vem, kako vas voditi skozi viharje, da na koncu pridete ven zmagovalci.

Barbara