Zadnjih nekaj tednov se mi po glavi podi to vprašanje: “Koliko bolj sproščena sem lahko?”

 

Poskušam se tudi čim bolj ZAVESTNO sproščati.

 

Večja sproščenost namreč pomeni tudi več prejemanja.

 

Ko smo sproščeni, se ustvari prostor, kjer nam lahko vesolje prispeva več.

 

Ko smo zakrčeni, se osredotočamo na probleme (ki so, mimogrede – izum iz-uma), želimo, da se stvari prikažejo na točno določene načine, vesolje nima kaj veliko manevrskega prostora, saj smo mu s tem pred nosom zaloputnili vrata, skozi katera bi nam lahko prispevalo.

 

Ko smo sproščeni in spustimo kontrolo in nadzorovanje vsega, ima vesolje prosto pot, da dostavi.

 

In velikokrat dostavi veliko veliko boljše, kot bi si sami lahko kadarkoli predstavljali.

 

Vesolje nas podpira. Vesolje ni proti nam.

 

Pravzaprav vse v vesolju stremi k temu, da nas podpre na naši poti ekspanzije v to, kar je za nas resnično mogoče.

 

Če znamo na stvari pogledati z drugačnega zornega kota, zasukati nekaj pogledov, s katerimi ustvarjamo svojo resničnost, odpraviti nekaj laži, na podlagi katerih delujemo, vidimo, da je vse ustvarjeno tako, da nas podpre.

 

Zato: Koliko kontrole lahko danes spustite? Koliko bolj se lahko sprostite?

 

To, da smo izven kontrole ne pomeni, da nimamo nadzora nad stvarmi.

 

Izven kontrole pomeni, da smo izven pogledov in laži vseh preostalih. Da se z njimi NE strinjamo in se jim ne pridružujemo. Da delujemo iz svojega zavedanja in védenja.

 

In ko delujemo iz svojega zavedanja, je to ultimativni nadzor in zaščita – vendar iz popolnoma drugačnega prostora, kot mi skušamo nadzirati stvari. Onkraj pogledov, da bi se morali resnično pred čim zaščititi. Če delujemo iz zavedanja, bomo vedno vedeli, kje biti, kje ne biti, kdaj kam iti, kdaj kaj narediti in kdaj ne. In to je to.

 

Ko enkrat to spoznamo, ko to res ozavestimo, se še bolj sprostimo.

 

Sama se rada lotim stvari iz vseh mogočih smeri. In kadar vidim, da grem v zakrčenost, kontrakcijo … in to je vedno, ko delujem iz uma ali pa pogledov, ki jih zaznavam pri drugih (in jih vzamem za svoje!), si zdaj samo rečem: “Sprosti se, sprosti se, sprosti se.”

 

In pogledam, kaj vse še lahko naredim za to sproščenost.

 

Tukaj je nekaj stvari, ki jih uporabim – morda kaj od tega tudi vi dodate v svoj nabor stvari, ki vam omogočijo sprostitev:

1. Vprašanje: Komu to pripada? in zavedanje, da 98 % vseh misli, občutkov, čustev in senzacij, ki jih zaznavamo, ni naših.

2. Razširjanje prostora, kar sem.

3. Globok vdih in izdih.

4. Access barsi

5. Spanje (res, včasih najboljša rešitev in ker se med spanjem popolnoma sprostimo, z mislimi, ne zaustavljamo in zapiramo stvari, vesolje lahko opravi svoj del “igre”, preuredi stvari in dostavi).

6. Védenje, da je vse tako, kot mora biti.

7. Sprememba okolja.

8. Fizična aktivnost: hoja, ples, plavanje, kolesarjenje …

9. Narava (gozd, hribi, reke, morje – vse name deluje res blagodejno)

10. IZBIRA – je na zadnjem mestu, pa bi morala biti pravzaprav na prvem – vse, tudi sproščenost, je IZBIRA!

 

In če pogledamo še nekoliko drugače, ali ni za večino tega, za čimer si v življenju prizadevamo, kar skušamo ustvariti, razlog prav, da menimo, da se bomo, ko bomo to dosegli, ko se bodo stvari razpletle na določen način, lahko sprostili?

 

Zakaj torej ne bi začeli kar s “srečnim koncem”? S sprostitvijo?

 

Bili ta srečni konec? 🙂

 

Saj vemo, kar smo, to ustvarjamo …

 

Kaj če nam ni treba toliko delati, ampak nekaj več in drugačnega biti?

 

In kaj če ta prostor sprostitve pravzaprav povabi tisto, za kar zdaj mislimo, da moramo v zvezi s tem nekaj narediti, delati, razrešiti, se gnati, naprezati?

 

Ja, naredi to. Boste poskusili?

 

Barbara