Tema, o kateri pišem danes, se mi že kar nekaj časa mota po glavi.

 

Že lani, ko se je začela vsa scena okrog korone, me je začela prevzemati neskončna hvaležnost.

 

Brez posebnega razloga.

 

Hvaležnost za celotno moje življenje, vse ljudi, ki so v mojem življenju, vse moje stvaritve, naravo, planet, vse dogodke sedanje in pretekle …

 

Ni bilo namenoma, ni bilo načrtovano, ampak se je preprosto zgodilo.

 

Leta sem pisala dnevnik hvaležnosti, s katerim sem na neki točki odpravila praznino, ki je pred leti vladala v meni.

 

Vendar je ta hvaležnost, ki me je začela prevzemati zdaj, drugačna. Ni izključujoča.

 

Ne išče razloga, ne išče utemeljitve, ampak samo je.

 

Mogoče sem postala hvaležnost? ????

 

Poleg tega že od lani izjemno pospešeno ozaveščam določene vidike sebe, poglede, mehanizme, iz katerih sem delovala.

 

Posel cveti, moji prihodki v treh mesecih letošnjega leta so že presegli polovico lanskoletnih in kot kaže bom letos vsaj podvojila prihodke iz leta 2019.

 

Kaj ima hvaležnost skupnega s tem?

 

Ko smo hvaležni, ne moremo obsojati.

 

Hvaležnost iz našega sveta izriva sodbe.

 

Če na svet namreč gledamo skozi sodbe, ne moremo prejeti vsega, kar je na voljo.

 

Naše sodbe nam dovolijo prejeti le tisto, kar se sklada z njimi. Nič drugega.

 

Za vse, ki menite, da je prejemanje le fizično, materialno – je veliko veliko več kot to.

 

Govorim o prejemanju vseh informacij, ki so na voljo.

 

Brez pogleda.

 

Ko si voljan prejeti vse informacije, lahko vse stvari v svojem življenju krmariš s popolno lahkoto.

 

Vse govori s tabo.

 

Ne moreš narediti napake.

In ultimativna hvaležnost je, ko si lahko hvaležen za vse, kar se dogaja v tvojem življenju.

 

Ko si hvaležen za dogodke, ki so lahko z vidika te resničnosti pojmovane kot slabe, negativne … lahko prejmeš darilo teh stvari.

 

Velikokrat se šalim, da bi verjetno še jaz morala kaj plačati možakarju, ki me je pred dobrima dvema letoma z avtomobilom zbil na prehodu za pešce.

 

S tem dogodkom se mi je namreč udejanjilo toliko zahtev, ki sem jih imela v svojem svetu … nikoli ga nisem obsojala, ampak sem se takoj začela spraševati: “Kaj je darilo tukaj?”.

 

Da ne govorim o tem, da takšne prisotnosti mojega angela in mojega tima entitet nisem do takrat še nikoli zaznala (tudi kasneje –  zaenkrat še ne). Takrat pa, ko sem ležala na urgenci, sem se samo zahvaljevala “Hvala angel, hvala telo, hvala tim.” No, če pomislim, je tudi zanimivo, kako sem odreagirala v takšni, dokaj stresni situaciji. ????

 

Z vprašanjem: “Kaj je darilo tukaj?” sem takrat začela dostopati do vseh daril, ki mi jih je ta (ne)sreča prinesla. In ta darila še vedno podarjajo.

 

Če bi šla v sodbo sebe, možakarja in celotnega dogodka, zavedanja vseh teh daril ne bi mogla dobiti.

 

Takrat, po nesreči, sem zaradi bolečin zaradi vkleščenega živca v fundamentu tudi spoznala, kaj je IZBIRA.

 

Ko sem si ponavljala Accessov čistilni proces za bolečine, ki na koncu pravi “kar izbiram”, sem se zavedela, da si bolečino sama izbiram. In potem, genijalec, kar sem ????, sem si rekla, no, če si izbiram bolečino, si lahko izberem tudi ne-bolečino – to vem, kako je čutiti.

 

In mogoče bo kdo mislil, da nakladam (že dolgo me ne zanima več, kaj drugi mislijo o meni, tako da izvolite), vendar je ta bolečina popustila v nekaj sekundah.

 

Od takrat naprej resnično vem, kaj je izbira.

 

Vse to vam razkrivam, da boste videli, kako je lahko neka situacija res presenetljivo darilo.

 

Sama sem jih v tem primeru začela takoj ozaveščati, včasih pa vidimo darila šele čez leta.

 

Zato sem hvaležna res za vse, onkraj pravilnega in napačnega, dobrega, slabega, pozitivnega, negativnega (kar so sodbe) … in moje prejemanje je resnično vedno večje. Dobesedno slišim, kaj se dogaja v glavah ljudi … včasih ni ravno udobno, je pa vedno zanimivo. ????

 

Kdo bi si mislil, da je kaj takšnega mogoče?

 

Sama si zagotovo nisem nikoli, saj nisem imela nobenega vzora, nobene referenčne točke.

 

In ja, tudi vi lahko začnete s hvaležnostjo izpodrivati sodbe in na ta način več prejemati.

 

In bolj kot boste gojili to energijo, bolj se bo vaše življenje razcvetalo.

 

Prejemanje je namreč tisto, česar nam resnično primanjkuje.

 

Naša življenja bi bila tudi veliko lažja, če bi se naučili prejemati.

 

Delovanje iz dualnosti, iz pravilnega, napačnega, dobrega, slabega, lepega, grdega, je zdaj … ko pogledam nazaj, presneto težko. Zahteva ogromno energije.

 

Hvaležnost je pot ne samo do prejemanja, temveč tudi do zavesti in enosti, kjer imaš na voljo vse možnosti, brez sodbe.

 

In tu je na voljo takšna lahkotnost bivanja, ki je večina ni voljna imeti.

 

S hvaležnostjo za vse vas,

 

Barbara