Prvič sem se srečala s selfi palicami lani v Benetkah (kjer so jih že na veliko prodajali), naslednjič v Copenhagnu (Zasledujejo me! ), ko sva si s kolegico šli ogledat dansko kraljevo palačo, se usedli v prijeten lokalček z blago zvenečo glasbo in s pogledom na palačo.

Naenkrat je pred najino razgledno točko prihrumela skupina japonskih turistov (seveda tudi tukaj v uporabi tehnologije vodijo 🙂 ). Pred palačo so se vrteli okoli svoje osi in se slikali s telefoni nameščenih na že prej omenjenih selfi palicah.

Za tiste, ki morda ne veste, kaj je to – to je palica, na katero pritrdite svoj telefon, ga priklopite na žičko, ki je v selfi palici in potem lahko slikate sami sebe … delate slikice, video posnetke, sebe skupaj s svojimi prijatelji, kar vam srce poželi.

Pošteno povedano, se mi je to zdela najbolj trapasta stvar, kar sem jih kdaj koli videla. 🙂 Namesto, da bi si pogledali to, kar so prišli pogledat, je bila najpomembnejša stvar, da so se tam slikali 🙂 Ko že govorimo o prisotnosti … 🙂

No, in moj zaključek je bil, da te selfi palčke pa že ne bom nikoli kupila. In ker se zarečenega kruha največ poje … in nikoli ne reci nikoli …

…. so me palčke ponovno našle letos marca v Parizu, na Elizejskih poljanah. S kolegico, ki se je skupaj z mano udeležila seminarja Izbira možnosti z Garyjem Douglasom, sva si šli dan pred začetkom seminarja nekoliko pogledati znamenitosti, pa na Eifflov stolp in tako naprej. Ko sva se tako prepuščali tokom dogodkov in dopuščali, da je vse prihajalo k nama lahkotno, radostno in veličastno … sva se znašli tudi na nekih stopnicah, s katerih se je prekrasno videl Eifflov stolp. In seveda, telefon ven in hop, fotka.

Že v naslednjem trenutki je do mene pristopil mladenič, ki mu je z zapestja bingljal šop selfi palic.

“10 EUR?” “Ne, ne”, sem rekla, še vedno s pogledom, da selfi palčke pač ne bom kupila. “Give me 8.” (Daj mi 8.) “Ne, ne” in ko sem videla, da je pripravljen prodati za kakršnokoli ceno, sem rekla “I give you 5.” (Dam ti 5.) in palica je bila že v mojih rokah. 🙂 Naredila sva še testno slikico in postala sem lastnica selfi palice! 🙂

Najprej sem se samo smejala … saj sploh nisem vedela, zakaj sem pravzaprav kupila to palico.

Nato pa se je začela zabava! Novo pridobitev je bilo treba stestirati na sto in en način. Slikica gor, slikica dol, slikica levo, slikica desno, selfi slikica s kolegico, fotka od zgoraj, fotka od spodaj, fotka v lokalu, dvigalu, v postelji …

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da mi bo stvar, ki se mi je še pred petimi minutami zdela najbolj trapasta, kar jih obstaja, prinesla toliko veselja. Toliko smeha! Res, nepredstavljivo. Poleg tega sem ugotovila, da se da s to palico prav fino snemati video posnetke, moj posel namreč že nekaj časa prosi za več video posnetkov!

In sedaj … namen današnjega pisanja.

Izkušnja s to palico me je ponovno spomnila na to, kar sem izkusila že velikokrat, pa očitno še ne čisto osvojila “lekcije”.

NE SODI.

Ne sodi stvari, preden je ne poskusiš.

Dokler ne izbereš, nimaš zavedanja o tem ali ti bo to všeč ali ne.

Vsaka sodba ubije možnosti, ki bi se lahko razprostrle pred nami, če ne bi imeli sodb in bi nekaj izbrali. To nekaj je lahko stvar, dogodek, oseba, izkušnja, karkoli …

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da so vam, še preden ste nekoga osebno spoznali, predali par sodb o njem? In kolikokrat se je izkazalo, da je človek popolnoma drugačen? In ko ste slišali za njegovo zgodbo, ste ga enostavno razumeli. Enostavno razumeli, zakaj je izbral določene stvari v življenju ali ne.

Kolikokrat na podlagi sodb, ki so vam jih “prodali” drugi, nečesa niste izbrali, ste se nečemu odpovedali? Kolikokrat vam je bilo potem žal, ker še danes ne veste, kako bi bilo, če bi izbrali tisto?

Še enkrat, sodbe so največji ubijalci možnosti. Tudi vse sodbe, ki jih imate o sebi. Sodbe, s katerimi se pomanjšujete, delate nepomembne, nevidne, sodbe, ki ne dopuščajo, da bi zasijali v vsej svoji veličastnosti. Sodbe, ki ne dopuščajo, da bi s tistimi darili, ki se skrivajo v vas, prispevali drugim? Sodbe, na podlagi katerih menite, da nimate ničesar dragocenega prispevati?

Bi bili pripravljeni samo danes, ko boste pred tem, da bi izbrali nekaj, vprašati: “Če ne bi imel/a nobene sodbe glede tega, kaj bi izbral/a?”

To vprašanje vam bo ponudilo drugačen zorni kot in pred vami se bo le s tem vprašanjem razprostrla paleta novih možnosti. In po vsej verjetnosti boste naredili izbiro, s katero boste razširili svoje življenje nekam, kamor prej zaradi sodb sploh ni bilo mogoče ….

Barbara