Moja prevzetost nad telesom se nadaljuje. Pravzaprav sem bila vedno prevzeta nad čarobnostjo telesa, vendar bolj v smislu, kako vse deluje, vsi ti zapleteni sistemi, ki nam omogočajo, da nam niti pomisliti ni treba, da kri pride tja, kamor je treba ali pa da srce bije brez našega vpletanja, pa regeneracijski sistemi telesa, pa rast … in še in še. Nad tem sem bila vedno navdušena.

Nisem pa vedela, da ima naše telo svojo lastno zavest.

Zavest, ki je celo večja, kot zavest nas, bitja, ki prebiva v tem telesu.

Nisem vedela, da ti telo lahko da informacijo o vsem, kar se ga tiče. Če ga le vprašaš.

Nisem vedela, da ima naše telo zmožnost, da se prilagodi v svoje okolje. Varovalno. Kot kameleon. Kar nam kasneje preprečuje, da bi na določenih področjih življenja imeli popolno izbiro.

Nisem vedela, da imamo v telesu zaklenjene vse vrste stvari. Da vsak naš pogled, razmišljanje, pušča v telesu energijske sledi.

Nisem vedela, da če spremenimo svoje telo, njegov energijski ustroj, se v skladu s tem spremeni tudi naša resničnost.

V resnici se sploh nisem zavedala svojega telesa. Ker sem dobesedno živela le v svoji glavi (analiza, AnaLiza :)).

Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi lahko svoje telo kaj vprašala. Se pogovorila z njim.

In če iščeš več, najdeš več …

Zadnja štiri leta imam na voljo čudovita orodja, s katerimi spoznavam, kakšno darilo naše telo resnično je. Onkraj vsega, kar smo se kdaj naučili ali kar so nam kdaj povedali.

Poleg vseh vprašanj, ki jih uporabljam za kreacijo svojega življenja, vprašanj, ki jih postavljam svojemu telesu, glede vsega – kaj želi jesti, piti, kam želi iti, kaj želi obleči, kako se gibati itd., se zadnjih nekaj dni igram tudi z:

“Telo, pokaži mi nekaj lepega!”

In veste kaj? Pokaže mi!

Točno ob pravem trenutku pogledam skozi okno in vidim noro lepe sončne zahode, lepše kot kdajkoli. Naenkrat so vsakdanji stiki z ljudmi v trgovini, fotokopirnici, na delavnicah, ljudmi, ki jih srečujem na sprehodu, veliko bogatejši. Koliko pogledov v oči, pristnih pozdravov, nasmehov! Še dojenčki radovedno pogledujejo iz svojih vozičkov in “flirtajo” z mano. Občutenje božajočega sonca na moji koži je dobilo popolnoma nov pomen. Telo, hvala! Kaj je še mogoče?

Telo, če bi mu le dopustili, bi lahko bilo naš najboljši prijatelj.

Tako pa je le darilo, ki smo ga dobili ob rojstvu in nikoli resnično odvili.

Kaj če je zdaj čas, da začnete spoznavati, kakšno darilo resnično imate?

Vprašajte telo!

Barbara