Že kar nekaj časa opazujem in raziskujem, kako z besedami, ki jih uporabljamo, ustvarjamo svoje življenje, svoj vsakdan.

Pred časom sem naredila spletno srečanje Besede, ki ustvarjajo, kjer smo raziskovali besede, ki so v našem besedišču, pa pomenijo čisto nekaj drugega, kot mislimo, da pomenijo in z njimi pravzaprav spodbijamo uresničevanje svojih želja, namesto, da bi uporabili besede, ki ga bodo podprle.

Od takrat sem še bolj pozorna na besede in besedne zveze, ki jih uporabljamo.

Zelo popularna, ki jo skoraj vsak dan uporabljamo je: “Joj, samo, da ne bom pozabil/a …”, “Ne smem pozabiti …”

Glede na to, da naša podzavest ne pozna besede NE … sliši samo “pozabil/a”, se zgodi prav to, za kar smo si pravkar dali navodilo: pozabimo.

Sama sem zato začela uporabljati: “Spomni se …” oz. “Spomni me …”

Z zavedanjem, da ima vsaka molekula okrog nas zavest in jo lahko informiramo, se z njo pogovorimo, sem šla še korak naprej in stvarem, ki jih moram vzeti s sabo ali pa kje “pobrati”, naročim, naj me spomnijo, da jih moram vzeti.

In me spomnijo! Točno ob pravem trenutku mi pridejo “na misel”.

Včasih te do takšnih zavedanj in “daril” pripeljejo prav življenjske okoliščine. Sama sem do tega zavedanja prišla pred kakšnima dvema letoma, ko sem jeseni s Primorske dobila gajbico kakijev. Tistih, ki morajo še dozoreti. In jih moraš vsake toliko pogledat, da vidiš, če so že “godni”.  🙂

Glede na to, da živim na Oblaku številka 5 (v petem nadstropju) in se do njega vzpenjam peš po stopnicah, sem morala “pogruntati” neko tehniko komuniciranja s kakiji v kleti -1. Ni se mi dalo vsak dan hoditi v klet, gledat, če so že.

In sem jim preprosto naročila, naj me spomnijo, ko bodo zreli.

Vsake toliko so mi prišli na misel in res, ko sem šla v klet, so bili ponovno dva ali trije zreli.

To tehniko uporabljam danes za vse vrste stvari in prav zdaj, ko pišem, se mi je porodilo še nekaj idej … 🙂

Prepričana sem, da se boste tudi vi spomnili, kje v svojem življenju lahko uporabite to metodo.

In včasih, ko grem na potovanje ali pripravljam materiale za delavnice, vprašam tudi: “Kaj še želi iti z mano?”. Za Dublin, na primer, mi je ob tem vprašanju nenehno prihajal na misel zložljiv dežnik – in res sem ga tam uporabljala večino časa (pa običajno dežnika nikoli ne vzamem s sabo na potovanja).

Takole se lahko igramo, ko gremo onkraj uma.

Ko se ne zapletamo z dvomi, mislimi, logiko, vzroki in posledicami …

Ko samo zaupamo svojemu vedenju, ko smo pripravljeni prejeti informacije od vsega in vsakogar …

Naj bo življenje lahkotno kakor igra … takrat zavestno ustvarjanje postane veliko lažje … takrat vse pride na vašo “zabavo”.

Najprej morate ustvariti zabavo … in ko se zabavate, ste nenavezani, ko ste nenavezani, vse pride …

…in kot vidite, za zabavo lahko uporabite prav vsako molekulo.

Naj bo veselo, ne samo december … vse življenje!

Barbara