Kar nekajkrat sem že slišala pogovore v smislu … “to ni duhovno”, ta ni “duhoven” itd. in se moram malo spotakniti …  🙂

Mislim, da je izraz “duhovnost” kar nekoliko zlorabljen, saj zaradi njega veliko ljudi predalčka sebe in druge in načine, na katere morajo BITI in načine na katere ne smejo BITI, če želijo biti duhovni.

Duh, prebiva v vsakem izmed nas, v vsakem bitju, ki hodi po tem planetu, je duh ali pa bitje, kakorkoli to poimenujemo. In dokler migamo, je v nas duh, je v nas energija, ki poganja naše telo in mu omogoča miganje …

Druga stvar pa je, kakšne so značajske poteze tega človeka. Pa vseeno – ali nismo na energijskem nivoju vsi povezani? Na energijskem nivoju smo vsi eno.

Kar sodimo pri drugem, je nekaj, kar počnemo sami …

“Ta je tako negativen, ta samo jamra, temu gre samo za denar, ta se vedno samo jezi, ta se laže, ta goljufa …”

Naštevali bi lahko še in še …

Ko se začnemo zavedati, da vsakič, ko s prstom kažemo na drugega, trije prsti kažejo nazaj v nas … ko se začnemo zavedati, da pozitivno in negativno ne obstajata, da ko zavzamemo drugačen pogled, je lahko pozitivno negativno in obratno, ko začnemo videti vse tisto, kar obsojamo pri drugih, pri sebi …

In ko začnemo dopuščati, da so tudi to delčki nas … potem začenjamo imeti sebe v celoti.

“Rad/-a bi imela nekoga, ki me ne bo obsojal!”

Kdaj boste prenehali obsojati sebe? Kdaj boste dopustili to, da ste kdaj tudi prepirljivi, da kdaj hočete za vsako ceno dokazati svoj prav, da vam kdaj gredo vsi ljudje na živce, da se kdaj tudi zlažete ali pa malce “priredite” resnico, kdaj boste sprejeli to, da bi bili, če bi šlo za vaše življenje ali življenje vaših ljubljenih, pripravljeni tudi ubijati, kdaj boste sprejeli, da se mentalno vlačite od ideje do ideje, se z vsako poigrate in iz tega nikoli nič ne naredite, kdaj boste sprejeli, da bi najraje imeli vse moške (ali pa ženske na svetu) kot pa se zavezali enemu, kdaj boste sprejeli, da uživate v tišini in v samoti in da vas pretirano druženje z ljudmi moti, …?

Ko začnemo dopuščati vse te vidike sebe, ko začnemo priznavati, da vse to smo … tudi sodbe drugih izginejo.

Ko začnemo na vsako stvar, tudi vsako svojo lastnost, ki jo obsojamo, gledati kot na zanimivo in na nekaj, kar je po vsej verjetnosti naša močna stran (!), začnemo postajati celi …

Ni več zanikanja delov sebe, za katere menimo, da so napačni. Ni več ignoriranja delov sebe, za katere smo nekoč zaradi različnih razlogov menili, da so neprimerni in smo za to, da smo jih potlačili, porabili veliko energije.

Ni več: “Zakaj me ljudje ne sprejemajo takšnega kot sem? Zakaj me ignorirajo? Zakaj hodijo po meni?” …

Zakaj?

Ker tudi vi več ne ignorirate sebe, ker ne tlačite delčkov sebe v najbolj skrite globine, ker ne hodite po tem, kdor STE – pa naj kdorkoli reče karkoli.

Ljudje vas naenrat začnejo sprejemati tudi z vsem, kar ste nekoč opredelili kot napačno, negativno, nesprejemljivo, grdo …

Naenkrat imate na voljo veliko več energije, ki ste jo prej porabljali za zatiranje delov sebe, za kontroliranje “neprimernih” delov sebe. Energije, s katero lahko naredite marsikaj.

V enosti ni prav in narobe, ni dobro, slabo, ni pozitivnega in negativnega.

Vse samo je, brez sodbe.

V enosti dopuščate, da ste vse, ste pripravljeni biti, imeti in prejeti vse energije in zato imate lahko vse.

Je enost duhovna? Ne, je samo prostor, kjer se vsega zavedamo in ne sodimo niti sebe, niti kogarkoli drugega, niti sodbe, niti duhovnosti. 🙂

Pravi mala prepirljivka, ki je, medtem ko se je na obali zapletla v prepirček še z dvema uporabnicama plaže, v tem na skrivaj uživala. 🙂 Mala prepirljivka, ki je celo življenje menila, da je prepiranje nekaj slabega in sodila vse, ki so se prepirali. Hej, pozdravljena, mala prepirljivka, … dobrodošla med vsemi delčki mene!

Barbara