Pred kratkim sem dobila vprašanje, na katerega bom odgovorila kar v obliki članka, ker se mi zdi, da bo prispevek še za marskoga.

Vprašanje se je glasilo takole:
“Že nekaj časa prebiram razne članke in me zanima ali res z mislimi, občutki, prepričanjem ustvarimo v življenje?
In zakaj se nam željeno začne dogajati šele ko oprostimo željo oz. ne razmišljamo več temeljito o njej?”

Ko sem prebrala prvi del vprašanja, sem pomislila: “Ali tega že ne vedo vsi?”

Potem sem se spomnila, da je vsak od nas na svoji čisto individualni poti odkrivanja in razkrivanja življenjskih skrivnosti in mehanizmov delovanja stvari. Spomnila sem se, da je zdaj nastopil čas, ko se vse več ljudi “prebuja”, ko vse več ljudi prepoznava svojo moč, moč svojih misli, vibracije, tega, kar so. Zdaj je tisti čas, zdaj se uresničuje tisto, kar me je vodilo in me še vedno vodi, da počnem, kar počnem – prebujanje ljudi, opolnomočanje ljudi v spoznanju, da so sami kreatorji svojih življenj …

Če ste tudi vi med tistimi, ki se šele spoznavate z zavestnim ustvarjanjem, ki ga šele odkrivate, morda niste čisto prepričani, če je vse to res …vam predlagam, da preskusite. Pomislite, kaj bi radi videli v svojem življenju. Kateri pogled bi morali imeti, da bi se to prikazalo? Ob predpostavki seveda, da vaše misli postajajo vaša resničnost …

Predlagam, da si ga nekam zapišete, si ga postavite na vidno mesto, naredite opomnik v telefonu … skratka, da si ga nekako zapomnite.

Potem si določite neko obdobje eksperimenta – na primer en teden, deset dni … v katerem boste “preskušali” svoj pogled.

Dejansko se stvari okrog nas začnejo spreminjati že, če neko misel razmišljamo zgolj 17 sekund – vendar mora biti to “čista” misel, s “čisto” vibracijo, brez raznih dvomov, razmišljanj o “kako”, ki to misel grizejo in ji nasprotujejo z vseh strani.

Zapomnite si – to je eksperiment. Izgubiti ne morete ničesar,lahko zgolj VELIKO pridobite.

Vsak dan si vzemite čas, se spomnite na pogled, ki ste si ga zapisali in skušajte vsaj kakšno minutko biti v vibraciji in občutkih, ki jih ta pogled vzbudi v vas. Če se tekom dneva pojavijo nasprotujoče misli, zgolj recite: “Ne, ne ustvarjam tega. Ustvarjam to (in se spomnite ponovno na svoj pogled).”

Potem opazujte, kaj se bo dogajalo v vašem življenju na podlagi tega eksperimenta.

In kar je pri tem najpomembneje – ne biti navezani na to, kaj in kdaj se bo kaj prikazalo.

To je tisto, kar bralka sprašuje v drugem delu svojega vprašanja.

Zakaj se željeno prikaže šele takrat, ko “spustimo” željo, ko nismo več navezani nanjo?

Če nenehno pogledujemo, kdaj in kje se bo prikazalo želeno, to pomeni, da delujemo iz prostora pomanjkanja tega. Na ta način ustvarjamo še več pomanjkanja tega. Čeprav mislimo, da se osredotočamo na želeno, v resnici še vedno mislimo, da nam tega manjka – zato tudi nenehno pogledujemo po tem.

In če v resnici mislimo, da nam tega manjka, ustvarjamo prav to.

Ko eksperimentiramo, ko se igramo – delujemo iz tega prostora nenavezanosti, lahkotnosti, kjer se lahko vse stvari prikažejo veliko hitreje.

Pri eksperimentiranju, igranju nam je vseeno, kaj se bo prikazalo, ne mislimo, da nam nečesa primanjkuje, in to je tisti prostor iz katerega bi morali pravzaprav vseskozi delovati, če želimo, da se začnejo stvari v našem življenju hitreje prikazovati in spreminjati.

Barbara