Najprej je bolelo.

Potem je bilo tako hudo, da je bila edina pot iz tega, da sem si rekla, da je vseeno, kaj mislijo in kaj govorijo drugi.

Potem mi je postalo nekako na splošno vseeno. Bolelo je le še tisto, kar so govorili najdražji.

Potem sem spoznala, da ljudje mislijo, kar mislijo. In da bodo vedno nekaj mislili. Da bodo vedno nekaj govorili. Zgleda, da se v njihovih življenjih ne dogaja dovolj, zato se morajo ubadati še z drugimi…

Potem sem spoznala, da govorijo zgodbo o sebi, ne o meni. Govorijo zgodbo o tem, kar delajo sami in o tem, kdo so.

Potem sem spoznala, da moja vrednost ni odvisna od tega, kar o meni menijo drugi.

Moja vrednost je odvisna od tega, kar o sebi mislim sama.

Drugi ne določajo moje vrednosti.

Drugi mi ne morejo dati ljubezni, sprejetosti, topline, razumevanja, nežnosti, če tega do sebe nimam sama.  In drugi mi ne morejo vzeti neba, po katerem segam, če si ga s prevzemanjem omejitev, po katerih živijo ostali, ne vzamem sama.

Potem sem spoznala, da bolijo tiste stvari, ki jih nekje globoko mislim sama o sebi.

Potem sem začela graditi odnos sama s sabo. In ga še vedno gradim. In ga vedno bom.

Vsaka moja pritožba čez nekoga je darilo. Možnost, da pogledam, kje to delam sama.

Možnost, da to ozavestim, spremenim ali opustim.

Možnost, da spoznavam sebe v globine.

Svojo ceno določamo sami.

Kolikor cenimo sebe in kolikor vidimo svojo vrednost, ki jo prinašamo, toliko jo bodo videli tudi drugi. 

Moja edina skrb je, kaj mislim sama o sebi.

Zato mi je vseeno, kaj mislijo in govorijo drugi. In zato bi moralo biti tudi vam.

Barbara