Pravzaprav, če dobro pomislim, mi ta beseda ni bila nikoli resnično všeč.

 

Ampak zdaj, ko sem bolj pozorna na pomen besed, ki jih uporabljamo, se pa kar nekoliko “skrčim”, ko mi nekdo reče, da sem pridna.

 

Zakaj?

 

Beseda pridna/priden namreč pomeni, da ustrezamo pričakovanjem in projekcijam nekoga, pa naj je to oseba, neka institucija, družba.

 

 

Pomeni, da se prilegamo splošno povzetim prepričanjem, kaj moramo početi, da smo primerni, sprejemljivi, dobri…

 

In kolikokrat smo bili na ta način manipulirani: “Bodi pridna punčka, bodi priden fantek …”, ali pa “Pridne punčke, fantki, tega ne počnejo …” in koliko našega delovanja – nezavednega in avtomatskega – še vedno izvira iz tega zgodnjega pogojevanja?

 

Pa saj morda bi bilo do tukaj še vse v redu, če ne bi bil rezultat tega, da smo se kot pridna punčka ali priden fantek začeli odpovedovati sebi, odpovedovati delom sebe, za katere so nam rekli, da jih pridne punčke in pridni fantki nimajo.

 

Na ta način smo se začeli tlačiti v “škatlico”, v kateri se počutimo utesnjeno, saj vedno izbiramo tako, da bomo tista pridna punčka ali fantek.

 

Zaradi “pridnosti” se odpovemo svojim željam, zaradi pridnosti v svoje izbire ne vključujemo več sebe, ampak gledamo le, kako bomo ugajali in ustregli drugim. (Da nas ne bodo slučajno sodili, češ, da smo “takšni in takšni”, definitivno ne pridni, saj ne ustrezamo pričakovanjem in projekcijam, ki jih imajo glede nas.)

 

Koliko stvari v svojem življenju počnete, zato da vas bodo videli kot “pridne”?

 

In koliko stvari, če bi bili resnično iskreni s sabo, ne bi počeli – ker vam pač to ni všeč – če vam ne bi bilo treba več komurkoli dokazovati, da ste pridni?

 

Kaj če bi bili voljni biti videni kot “poredni”? 🙂

 

Drugačni?

 

Kaj če bi bili voljni začeti izbirati ne samo za druge, ampak v svoje izbire vključevati tudi sebe?

 

Se kdaj pritožite, da ste vedno na zadnjem mestu?

 

Kdaj pa vi sebe postavite na prvo mesto oziroma se sploh vključite v izbire, ki jih delate?

 

No, saj vemo – če sami sebe postavljamo na zadnje mesto, bodo tako z nami počeli tudi vsi preostali.

 

Morda je zdaj čas, da postanete to, kar resnično ste?

 

Z vami, kot bitjem, ni nič narobe, pa čeprav ste lahko na podlagi prej povedanega tako zaključili.

 

Ste edinstveni in kaj če bi začeli tako tudi živeti?

 

Gledati, kaj je res za vas in kaj bi VI resnično radi ustvarili in imeli kot svoje življenje.

 

Onkraj projekcij in pričakovanj vseh preostalih.

 

Onkraj svojih lastnih projekcij in pričakovanj, kaj bi morali biti, da bi bili sprejeti, videni, potrjeni, priznani …

 

Začnite se sami prejemati, videti, potrjevati, priznavati … bodite hvaležni za vse, kar ste.

 

In ja, ko boste začeli tako živeti, vas bodo morda videli kot neprilegajočo, drugačno osebo, ki je ne morejo umestiti prav v nobeno “škatlico”. Ja, morda vas bodo zaradi tega sodili. Ljudje sodijo vse, kar je drugačno in njim nepoznano …

 

Ampak veste kaj, zagotovo pa boste na ta način nekomu v navdih, da bo tudi on začel živeti sebe.

 

Da bo začel zaradi tega, ker boste vi začeli drugače izbirati, tudi nekdo drug drugače izbirati. Izbirati več sebe.

 

In zame je to vse, kar šteje.

 

Za konec še tisti, nam vsem znani: “Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod.” Fantje tudi. 🙂

 

In če mene vprašate, veliko raje grem vsepovsod. O, kako sem poredna! 🙂

 

In srečna!

 

Ste raje pridni ali srečni? Če si želite več drugega, začnite izbirati malo večjo mero “porednosti”. 🙂

 

Poredno maham, z eno nogo že na letalu za Rodos! 🙂

 

Barbara