Pred dvema dnevoma sem (ponovno) prisostvovala enemu izmed ženskih pogovorov, ki je šel nekako takole: “Ja saj, veš, po tridesetem letu se ženski začne maščoba obešati okoli pasu in potem se je tako težko znebiš…” Prijateljica se je poleg tega pritoževala, kako ji je po nosečnosti ostal trebušček in kako jo moti. O tem trebuščku govori vsakič, ko se srečamo (oprostite, trener v meni posluša 🙂 ).

Glede na to, da se polovico te družbe ne zaveda, kako sami, s svojimi mislimi in čustvi ustvarjamo svojo realnost, med drugim tudi, kako je videti naše telo, sem čez nekaj časa samo pripomnila: “Ne se obremenjevati s trebuščkom.” Prijateljica pa: “Saj se ne, samo na živce mi gre.”

To pomeni, da se osredotoča nanj. Zato ji gre na živce. Ker bi rada, da ga ne bi bilo tam. Osredotoča se na nekaj, kar ji ni všeč.

Zavestni ustvarjalci vemo:

Čemur se upiramo, ostaja. Na kar se osredotočamo, raste.

S svojimi nasveti nisem nadaljevala, saj sem že zdavnaj uvidela, da imajo ljudje radi svoj prav. Ker imajo nekaj tudi od tega (npr. pozornost drugih ljudi medtem ko se pritožujejo)…

Pri sebi sem se le nasmehnila, saj je, kar se tiče mojega trebuščka, za mano prava zgodba o uspehu.

Okoli pasu sem bila vedno dokaj vitka. To se je po mojem tridesetem letu  začelo počasi spreminjati. Seveda, tudi jaz sem “ugriznila” v prepričanje, da se po tridesetem začne nabirat okoli pasu. Tako sem pridelala kar lepo “mišelinko”. Ker rada oblečem tudi kaj oprijetega, mi je ta mišelinka seveda šla na živce. Še posebej, ko sem v službi sedla za računalnik, na mizo pa se je naslonil moj špehec 🙂 Niso pomagali niti trebušnjaki, niti druge vrste telovadbe. Mišelinka je ostajala.

Letos pomladi pa se mi je nenadoma posvetilo, seveda – temu trebuščku se upiram, ga nimam rada, mi gre na živce, vedno, ko se pogledam v ogledalo, vidim le trebušček …

Ker poznam moč ljubezni do sebe in do svojega telesa, sem izrekla urok: “Veš kaj ti trebušček, sedaj te bom pa imela rada, če hočeš, ti kar ostani tukaj. Saj sva lahko prijatelja. Tudi s tabo sem lepa in dobra.”

Ko sem svoj trebušček začela imeti rada, ko sem ga začela sprejemati takšnega, kot je,… je v štirih mesecih izginil. Brez diet. Brez telovadbe. Gibanje je bilo le tisto, ki ga imam najraje  – hoja in še to bolj ali manj zato, ker je treba mojega kužka peljat ven vsaj trikrat na dan.

Tisti, ki me poznajo, vedo, da imam sladice raje kot meso. 🙂 Že veliko prej sem ugotovila, da nas debele ne dela hrana, ampak naše misli o njej. Rečem jim “debele misli”. Veste, to so tiste, ki pravijo “Če boš tole pojedla, se bo spet nekam obesilo. To redi.” “Joj, spet vrečka čipsa…a si morala to pojest…” V mojem primeru ni bilo več omejujočega prepričanja, da določena hrana redi… v bistvu sem pojedla še kar nenormalnoveliko čokolade (o tem, da sem izrekla “urok” tudi nad njo, pa kdaj drugič) 🙂 )

Zraven na novo rojene ljubezni do mojega trebuščka sem dodala še afirmacijo: “Zakaj sem tako vitka?” Vsakič, ko sem šla mimo velikega ogledala, ki ga imam na hodniku, sem se pogledala vanj in izrekla to afirmacijo. V ogledalu sem se že videla takšna, kot sem želela biti.

Ko se sprijaznimo s tem, česar ne maramo in začnemo to imeti celo radi, s tem ne posvečamo tej stvari takšne pozornosti, kot smo ji jo prej ter izničimo energetski naboj, ki ga ima …

Danes se ukvarjam s “sladko” težavo, saj mi vsa krila plešejo okoli bokov, tudi hlače so nekoliko prevelike, trebušček pa je plosk, kot že dolgo ne.

Vsem, ki hočejo shujšati, pravim: “Ljubite svoj špeh.” Imejte se radi, takšne, kot ste. Če se boste upirali, se borili proti odvečni maščobi na vašem telesu, bo ostala. Just sayin’ 🙂

Barbara