Ta članek pišem še vedno pod vtisom, kako so mi tako rekoč čez noč izginili izpuščaji na roki, ki so se mi že nekaj let pojavljali v določenih časovnih presledkih.

Zaradi tega sem bila pred dvemi ali tremi leti tudi na preiskavah za alergije. Testi so pokazali alergijo na kar nekaj stvari. Ker mi ni bilo jasno, kako naj iz svoje prehrane izločim tako vse mlečne izdelke, žitarice, meso in še nekaj stvari, ki sem jih pozabila, se s tem enostavno nisem več ukvarjala. Seveda pa so mi srbeči izpuščajčki, ki so se mi občasni pojavili na rokah in na katerem izmed prstov, kar malo kravžljali živčke. Že več kot pol leta uporabljam tehnike spraševanja, kot najboljše metode za doseganje odgovorov, ki so pravi zame.

Če vprašamo dobro vprašanje, dobimo dobre odgovore.

Nekateri to imenujejo intuicija, drugi višji jaz, tretji govorijo o doseganju delov zavesti, ki nam z zavestnim umom drugače niso dosegljivi in znani – pomembno pa je, da s postavljanjem pravih vprašanj pridemo do pravih odgovorov, ki nas vodijo do rezultatov, ki jih želimo.  

Zato sem ta ponedeljek, ko so se izpuščajčki spet nekoliko razširili, enostavno vprašala svoje telo: “Kaj potrebuješ? Kaj moram narediti, da bo tole izginilo?” Odgovor je prišel takoj: “Prenehaj jesti zajtrk, ki ga ješ.” Že leta in leta namreč jem zajtrk sestavljen iz jabolka, ovsenih kosmičev, različnih oreščkov, jogurta in medu. Po eni strani zato, ker sem menila (prebrala, slišala), kako so vse te sestavine koristne in hranljive, po drugi strani pa mi je bil tovrsten zajtrk tudi dober, čeprav sem že večkrat pomislila, kako dolgočasno, da že toliko let jem isti zajtrk. Če prav pomislim, tistega pravega užitka v njem ni bilo več.   Tokrat sem prisluhnila in  vprašala svoje telo: “Kaj pa bi?” “Ananas.” In sva pojedli ananas, ki še nikoli ni bil tako dober, kot takrat. Pa še nekaj drugih stvari, mmm…

Kar je bilo najbolj zanimivo, je, da so se mi izpuščaji že v torek posušili, danes ni niti sledu več o njih. Še vedno ogledujem svojo roko kot mali čudež. Ponovno, še en dokaz, da so vsi odgovori v nas. Lahko bi bil odgovor tudi drugačen, na primer: “Pojdi k zdravniku.” Odgovori so od osebe do osebe zelo različni in ni odgovora, ki bi ustrezal vsem. Vsak je unikat s svojimi unikatnimi potrebami.

Vprašajte svoje telo, kaj potrebuje, da bi spremenili to, kar želite spremeniti… telo vas bo vodilo, le prisluhnite mu. V mojem primeru bi lahko ponovno zamahnila z roko in rekla kaj v smislu, “…pa saj to je vrhunsko zdrav zajtrk…”, nadaljevala z enako prehrano in se še vedno ubadala z izpuščaji.

Zdaj raje sprašujem telo, kaj želi jesti, saj točno pozna svoje potrebe. Zanimivo, da sem začela tudi veliko več piti kot v preteklosti – enostavno zato, ker sem začela bolj pozorno poslušati svoje telo. Vsi okusi tistega, kar izbere telo, so, da ne rečem, skoraj orgazmični. Tisto, kar izbere moj um ni tako okusno…   Poskusite, kaj pa, če bi jutri, na dan zaljubljencev zaljubljeno vprašali tudi svoje telo, kaj želi in mu preko vaših razumskih razlag (zakaj ne), tudi ugodili? Telo vas bo (po)ljubilo nazaj…

Barbara