Naša čustva in občutki so briljanten kompas, ki so lahko, če jih opazimo, jim prisluhnemo, jih upoštevamo, vodilo do marsičesa v našem življenju, pa tudi pokazatelj, čemu se, na primer, izogniti, česa ne izbrati.

Marsikdo med nami je bil že v rosnih letih naučen, da niso vsi občutki in čustva primerni, zaželeni. Jeza, žalost, solze. Marsikdaj, presenetljivo, pa je bil marsikdo obsojan tudi, če je bil srečen, vesel in brezskrben.

Ker morda v našem otroštvu določena čustva ali občutki niso bili sprejeti z odobravanjem ali pa so nas zaradi njih celo sramotili, se  lahko odločimo, da nikoli ne bomo več jokali, da je pokazati jezo slabo. Da jokamo lahko le, če nikogar ni v bližini, drugače pa moramo svetu kazati “poker obraz” (obraz, s katerega nihče ne more razbrati nič).

Če smo bili kritizirani tudi, kadar smo bili veseli in srečni, smo se morda odločili, da je bolje, da tudi tega več ne pokažemo.

Tako se dobesedno ločimo od svojih občutkov, čustev, od tega, kar nam je bilo naravno dano in je naše, da uporabimo!

In potem se odpravimo v življenje …

Ker se nam vedno zdi, da nekaj ne štima, da nekaj manjka … pridemo do spiritualnosti, duhovnosti in drugih učenj, ki učijo o pozitivnih in negativnih čustvih …

Zdaj se “negativnih” čustev začnemo izogibati še bolj in iščemo zgolj “pozitivna” čustva, s tem, da je malo znano dejstvo, da če ne občutimo tudi vseh “negativnih” čustev, jih zanikamo, “pometemo pod preprogo”, naredimo hiter obvoz, se še bolj zataknemo v njih … :O

Čeprav se nam zdi, da smo ves čas prijazni, pozitivni, nasmejani, hvaležni … nekaj še vedno ne “štima”, še vedno se nam zdi, da manjka del nas. Da nismo v celoti mi.

In res nismo, ker si ne priznavamo vse te palete čustev in občutkov, kar smo in jo imamo! Vse to smo mi!

Ni “pozitivnih” in “negativnih” čustev. Vsako čustvo je lahko lepo zase. Če ga znamo kot takšnega videti.

Če smo odraščali z čustveno nezrelimi odraslimi, nismo bili nikoli naučeni, da je zdrava jeza ok, da je jokati tudi v prisotnosti drugih okej, da tudi če pokažemo svojo ranljivost, je to le del naše “človeškosti” in ne napaka ali slabost.

Če smo se zaradi kritike in sramotenja določenih čustev odločili, da niso v redu, smo se s tem oropali daril, ki jih nosijo.

Če se ne znate postaviti zase, če niste sočutni do sebe, ampak se (neusmiljeno) kritizirate, se napadate, kot so vas v otroštvu verbalno ali kako drugače napadali odrasli, če nimate samospoštovanja … je to ravno zaradi tega, ker ste odrezali jezo, jok, “jezenje” ali pa, kot mehanizem shajanja, na splošno otopeli, tako da preprosto ne čutite ničesar več.

Če se najdete v prej opisanem, vas bo morda zanimala tema oktobrskega tematskega srečanja v okviru mojega članskega programa Edinstvena: Darilo žalovanja pri oživljanju ljubezni do sebe, ki bo potekalo prek spleta jutri, v torek, 8. oktobra, ob 18. uri, in vam bo osvetlilo, kako vam ta čustva omogočijo postaviti zdrave meje, se postaviti zase, biti sočutni in prijazni do sebe, ponovno obnoviti samospoštovanje in več. Članskemu programu Edinstvena se lahko pridružite kadarkoli, le še do 15. oktobra pa po obstoječi ceni. Več o članskem programu izveste TUKAJ.

Poleg tega imamo ta teden, v četrtek, 10. oktobra, ob 19. uri, tudi skupinsko pokušino Simfonije možnosti “Varno je biti jaz”, ki vam bo omogočila, kot samo ime pove, počutiti se varno z vsem, kar ste. Več o tem dogodku TUKAJ.

Čustva so čudovito darilo, ki smo ga dobili ob rojstvu.

In če imamo glede kateregakoli čustva pogled, da je slabo, neprimerno, ne moremo prejeti prispevka, kar lahko je.

Razmislite, katera čustva ste vi “zabrisali” iz svojega življenja … in zaradi česa? Oziroma bolje, zaradi koga?

Kako jih lahko znova povabite v svoje življenje?

Barbara

Image by freepik