Super živila, zeleni smutiji, organska hrana, bio -, eko – vzgojeno … pravijo, da je to pravilno, zdravo …

Kremšnita za zajtrk, sladica pred glavnim obrokom ali pa sladica za glavni obrok, vrečka čipsa, sladoled, pomfri, pa pravi moje telo in je srečno.

Ko sem kakšni dve desetletji nazaj v neki reviji prebrala, kako čudovit in zdrav je paradižnik, potem pa čez nekaj mesecev, kako škodljiv je, in da povzroča XY bolezen, sem prenehala dajati moč nad tem, kaj jem, drugim. Prenehala sem verjeti temu, kar so o zdravosti hrane pravili drugi. Če sem želela paradižnik, sem ga pač pojedla.

Še vedno sem se obremenjevala, če sem pojedla preveč sladkega ali pa preveč čipsa ali pa preveč pašte ali pa preveč tega ali onega. Ob vsakem grižljaju sem pomislila na to, kam se mi bo to “obesilo”. In verjemite, da se je obešalo – seveda na “neprava” mesta. Ko bi se vsaj zredila v … saj veste … 🙂

Potem sem začela spoznavati, kakšno moč imajo misli, ki jih mislimo o hrani in o tem, kaj določena vrsta hrane, količina hrane, ki jo zaužijemo, povzroči v našem telesu. Začela sem opazovati svoje misli in svoje telo.

Videla sem, da se moje misli in moje sodbe neposredno odražajo na mojem telesu.

Ne glede na to, kaj sem jedla – kako malo ali kako veliko. Telo je sledilo tistemu, kar sem razmišljala in kar sem sodila.

Z vsako sodbo, ki jo imate o svojem telesu, ustvarjate še več tistega, kar sodite.

Nato sem “napredovala” do stopnje, ko sem opustila vse “predsodke” v zvezi s hrano in zaužito količino. Na začetku sem si pomagala z mislijo: “Naj telo iz te hrane vzame vse, kar mu koristi in toliko, kolikor potrebuje, vse ostalo pa naj gre naprej.”

Življenje je postalo veliko lažje.

Še naprej sem opazovala misli, ki sem jih imela o svojem telesu … ugotovila sem, da tisto, čemur se upiramo, ostaja. Tudi na telesu. In sem se nehala upirati … in preprosto imeti rada ta del svojega telesa … nisem mu več posvečala takšne pozornosti, zato ni več rastel, temveč se je zmanjšal …

In potem sem našla Access Consciousness – s popolnoma drugačnim pogledom na telo.

“Vaše telo ima svojo zavest. Vaše telo ve, kaj potrebuje, da bo uspevalo. Vaše telo ve, kaj želi jesti, kaj želi piti, kako se želi gibati, kako se želi obleči, kje želi živeti! Ste ga kdaj vprašali?”

Vau??? Res??? Dejansko se do tega trenutka svojega telesa nisem niti prav zavedala. Lahko rečem, da sem živela v svoji glavi, vse ostalo pa je bilo nekako samoumevno – pač telo – stvar, ki jo vsak dan nosiš s sabo.

Ta stvar mi lahko da informacije? Moje telo me lahko pelje do vsega, kar potrebuje?

No, takrat sem začela svoje telo poleg vsega ostalega tudi spraševati, kaj želi jesti … onkraj popularnih prepričanj, da je zajtrk kralj, da moramo jesti določeno število obrokov na dan, kaj je zdravo, kaj ni zdravo … moje telo včasih zjutraj ne želi jesti nič. Včasih določeno hrano jem zato (npr. čips, pomfri), ker moje telo ve, da na drug način ne bo prišlo do soli, ki jo nujno potrebuje. Včasih za zajtrk pojem čokolado. Včasih za kosilo kremšnito. Včasih tedne in tedne ne jem mesa. Potem naenkrat moram. Zakaj? Ker vprašam telo in mi da informacijo, da to želi …

Seveda še vedno skušam kdaj pa kdaj uveljaviti svojo voljo – še vedno kdaj pa kdaj delujem iz uma, iz svojih prepričanj, kaj imam rada in kaj ne, in “povoziti” védenje telesa. In takrat telo sporoči … da to ni bilo ok …

Odkar sprašujem telo in jem čimbolj zavestno, je moje telo veliko bolj srečno. Oblačila, ki jih nosim, so manjša za eno številko. Seveda, telo sem tudi vprašala, kako želi izgledati … ali veste, da ima vaše telo pogled tudi v zvezi s tem?

Če vas zanima, kako se zavestno prehranjevati, kako postati povezani s svojim telesom in kako postati enakovreden družabnik s svojim telesom, da morda vaše hrepenjenje po hrani sploh ni vaše, se nam ta teden pridružite na 2-delnem spletnem druženju “Recite STOP dietam in začnite živeti!”, kjer bomo govorili prav o tem in še o marsičem drugem.

To so orodja za življenje. Življenje brez diet, življenje v trenutku, brez pravil, ki bi jim morali slediti … brez samokaznovanja, brez samodiscipline, ki jo diete od nas zahtevajo – le preprosto dejanje – da se povežemo s tem, kar v vsakem trenutku imamo – z védenjem svojega telesa…

Vsako telo je drugačno, zato pravi prehranski načrt za vaše telo še ni bil napisan, ker ga piše vaše telo samo, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan … boste prisluhnili?

Barbara