Pravijo, da dojameš, ko dojameš. Vse ob svojem času. Vse ob pravem času. To velja tudi zame … 🙂

Pred kratkim sem ozavestila nekaj, za kar verjamem, da bo še marsikomu med vami prišlo prav ali pa vas morda vsaj usmerilo, da začnete gledati v to smer.

Moja zgodovina je … zaljubljanje v “nedosegljive” moške … 🙂

“Dosegljivi” niso bili nikoli zanimivi ali pa le za kratek čas.

Pred kratkim se začela to področje podrobneje gledati. Prej ga niti nisem želela. Ampak, saj veste, prava motivacija še tako “trdo bučo” požene v raziskovanje …

Zdaj mi je to zaljubljanje v “nedosegljive” tako dobesedno skočilo pred oči, da nisem mogla spregledati.

Po delavnici za odpravljanje biomimetičnega in biomimetričnega posnemanja sem v sebi zaznala zid …. ki ni bil moj … zid, ki me je delal nedosegljivo …

Ahmm … skopirala sem ga od svojega očeta. Moj oče je bil (vsaj zame) popolnoma nedostopen – čustveno, mentalno … nekje, na neki točki sva se nehala pogovarjati … naprej od tistega “Zdravo, kako si?”, “Ok” ni šlo kaj veliko. Če prav pomislim, je bilo tudi prej iz njega težko izvleči karkoli … kot neka zaprta školjka … (in baje njegov oče ni sploh NIČ govoril).

Po drugi strani mi je bil moj oče izredno všeč (kot karakter umirjen, ni dramatiziral, obsojal …  kot popolno nasprotje mami; vedno sem rekla, da nočem biti kot mama, ampak da bi rada bila takšna kot oče).

In tako … sem prevzela njegove “dobre” in “slabe” stvari, tudi tale zid, prek katerega se ni nihče mogel prebiti.

Ampak zdaj tega ni bilo več mogoče zanikati. Zgolj na nekoga sem nekajkrat pomislila in se skoraj vsakič začela jokat, ker me je v prsih tako tiščalo.

In potem sem uporabila Accessovo orodje, ki ga ne bi dala za 100 miljonov evrov. Vprašala sem: “Komu to pripada?” in imela v mislih ta zid, občutek v prsih. Poleg tega, da sem dobila zavedanje, da je od očeta, je zadeva takoj izginila. Tukaj kot opombo dodajam, da pri vprašanju:“Komu to pripada?” ni treba iskati odgovorov, da bi delovalo – včasih pa se boste v polnosti zavedeli, kje ste to pobrali …

Tako, jaz se sprašujem, kaj je zdaj še mogoče?

Mogoče bo tudi vam postala jasna kakšna stvar … sama sicer pripisujem to svoje “odkritje” predvsem procesu za odstranjevanje biomimetičnega in biomimetričnega posnemanja, saj na vsaki delavnici, ki jo organiziram, še sama ozavestim stotine mest, kjer delujem na podlagi poti in vzorcev, ki sem jih posnela od drugih.

In če bo vsaj nekomu med vami postala jasna ena stvar in bo zaradi tega lažje živel … je moja naloga opravljena …

Barbara