Pred nekaj dnevi, ko sem v svoj “uradni” elektronski nabiralnik ponovno prejela revijo za direktorje, sem se vprašala: “Pa kje so mene našli? Saj nisem direktor.”

Hahaha …kako še delujem iz nekih starih pogledov, stališč … 🙂

In potem me je preblisnilo: “Ja, čakaj malo, saj sem … zdaj pa sem.” 

In to že kar nekaj let. 🙂

Spomnila sem se, da je bila ena od mojih želja, ko sem začela svojo “službeno kariero”, prebiti se do nekega vodstvenega mesta, ker potem … bo to končno dokaz, da sem dobra, vredna, vredna pohvale, priznanja. Predvsem mi je šlo za to, da bi vse to dobila od svojih najbližjih.

Pa sem kasneje spoznala, da zahtevam od njih nekaj, česar mi sploh niso zmožni dati.

No in tako sem se premikala po različnih pozicijah, malo višjih “stolčkih”, vendar to ni bilo to …

Vseskozi sem se počutila, da moji talenti niso izkoriščeni, da ne morem uporabiti vsega, kar sem, kar znam …

In sem si zaželela iti na svoje …

In sem se začela usklajevati s svojo novo vizijo …

Vse dokler me nista vesolje in  “korporacijski svet” na čisto svojstven način vrgla na novo pot.  Res, stvari se nikoli ne prikažejo tako, kot misliš, da se bodo. 

No, in sem šla … zdaj dirigiram res vse, od A-Ž … 🙂

In ja, sem direktorica  … čeprav se morda do zdaj ne bi tako poimenovala … pa če me tako vidijo drugi, si z veseljem pridenem še ta naziv. 🙂

Mogoče ni odveč omeniti, da mi je tista želja iz “prejšnjega, službenega življenja” popolnoma šla iz glave.

Vmes sem vse to, kar se pričakovala od tega, da mi bo dala neka višja pozicija, že našla v sebi. Zato mi je bilo nepomembno … ali se prikaže ali ne.

In kot je videti, se je  …

Predlagam, da tudi vi sami pogledate po svojem življenju in naredite revizijo svojih želja … ker boste prav lahko ugotovili, da se je marsikatera že na skrivaj prikradla, medtem ko ste bili zazrti drugam.

In prosim, dajte si priznanje za to, kar ste ustvarili. 

To priznanje bo to vašo zmožnost ustvarjanja in aktualiziranja le še okrepilo.

Ja, dajte si priznanje. Za vse. Tisto priznanje, ki bi ga kot bitje morali dobiti že ob rojstvu in vsak dan, pa ga (morda) niste. In ga še vedno iščete.

Ni pomembno, kaj ste, kaj delate … to vas ne določa.

Vi, kot bitje, ste neprecenljivi.

Koliko manj možnosti bi bilo na svetu brez vas?

Barbara