Razmišljam. O beguncih. Ljudje mi pošiljajo pisma z vprašanji … kaj jaz mislim o tem … mediji so preplavljeni s posnetki, takšnimi in drugačnimi prispevki …

Razmišljam o tem, da so bili tudi moji stari starši vojni begunci. Med drugo svetovno vojno. V Franciji so živeli kar deset let. Tam sta se rodila moja oče in stric. Stara mama se je po moževi smrti odločila, da gre živet nazaj v Francijo, ker so ji bila prijateljstva, ki so se stkala med življenjem v tujini, veliko lepša in bližje kot življenje in ljudje v Sloveniji.

Razmišljam … moji najboljši sosedje so Bosanci in Srbi. Pričkam se s Slovenci. Sicer jih nisem nikoli vprašala, vendar sta otroka toliko stara, da bi lahko prišli kot vojni begunci. Ni pomembno. Delovni, prijazni, dobrosrčni, radodarni, ljudje, kot vsak izmed nas – s svojimi izzivi … težijo jim Slovenci … zaradi nepomembnih malenkosti. Ker nimajo svojega življenja, ampak čas, da se ukvarjajo s tem, kako živijo drugi.

Razmišljam … begunci in migranti, takšni ali drugačni, so vedno bili in vedno bodo. Narodi so se vedno selili in se vedno bodo. V človeku je nagon, da se bori za svoje življenje, da išče nekaj boljšega zase, za svoje … Tudi Zemlja se spreminja, zavest na planetu se dviga … in Zemlja ima dovolj ujetosti v neumnosti ljudi. Kot vidite, se spreminja vreme, ni več letnih časov, kot desetletja nazaj. Prilagodi se … spremeni se …

Spremeni se ali umri.

Spremembe so vse hitrejše. Kdor ne bo zmogel hitro skočiti na ta vlak sprememb in se z njim peljati naprej, tvega, da ga bo vlak povozil. V današnjem svetu je sprememba edina stalnica. Zavestnost postaja trend. Hej, nismo več čudni!  😉

… kaj bo, kaj bo … prijatelji s svojimi pogledi zastrupljajo prijatelje. Sejejo strah, mržnjo in nemir. Hvala za takšne prijatelje!

Ni vse tako črno-belo, kot prikazujejo. Vmes je še veliko veliko odtenkov. Veliko različnih zgodb. In niso vsi ljudje samo dobri ali samo slabi – ne begunci ne kdorkoli. Vsi smo vse.

Zavedajte se – takoj, ko se z nekim pogledom strinjate, se mu pridružite, se mu upirate ali nanj reagirate, ga v svojem svetu naredite trdnega (vanj usmerjate veliko energije) in iz tega začnete ustvarjati svojo resničnost.

Zato se sama ne želim niti pridruževati tem pogledom, ki nam jih “prodajajo” niti se jim upirati … kakršnikoli že so. Imam tudi nekaj svojih pogledov, ki jih ne bom delila. Naj vsak sledi svoji resnici.

Vem le, da sem sama ustvarjalka svoje resničnosti in da vse, ampak resnično čisto vse izvira iz mene.

Če bom skrbela za svojo vibracijo, da bo na najvišji možni ravni, bo moje življenje odsev te vibracije.

Če bom sledila tistemu, kar mi v življenju prinaša veselje, ne morem zgrešiti.

Če bom hvaležna za vse, kar je v mojem življenju, vse, kar je bilo in vse kar prihaja, bo po zakonih vesolja v moje živjenje prihajalo še več tega, za kar bom lahko hvaležna.

Če bom pomirjena sama s sabo, bo v mojem svetu vladal mir.

Če bom v dopuščanju same sebe, bom lahko tudi v dopuščanju drugih in obratno.

Če mi bo v interesu, da živim v skupnosti, kjer je vsak član viden in mu je dopuščeno biti prispevek k skupnemu dobremu in razvoju, bom to ustvarila. Ne glede na to, v kateri državi bom živela.

Ustvarjam tisto, na kar se osredotočam.

Vsak človek ustvarja svoje življenje, vsak begunec, vsak migrant. Z vsemi ljudmi, s katerimi prihajamo v stik, soustvarjamo. Vsak je prispevek, pa čeprav morda temu na prvi pogled ni videti tako. Vsak dobi tisto, kar išče.

Ko pogledamo z višje perspektive, vidimo, da je vsak neprecenljiv košček v velikanskem mozaiku, da vsak dodaja svoj delček.

Je zato morda sedaj čas, da še globlje pogledamo, kje sami počnemo tisto, nad čimer se pritožujemo, da se končno pomirimo sami s sabo, smo v dopuščanju tega, kdor smo in poskrbimo, da bomo imeli dovolj zavedanja, da bomo vedeli, kdo je pred nami, s kom imamo opravka, kje se v določenem trenutku nahajati ali kam v določenem trenutku ne iti?

Sama sem le neizmerno hvaležna starima staršema, da sta zbežala v Francijo in dobrim ljudem, ki so jih tam sprejeli (Portugalci, ki sem jih imela kot deklica celo čast spoznati!), hvaležna za to, da sta tam vdihnila življenje mojemu očetu … in njemu, da mi je podaril mojega. Hvaležna sem, da sem lahko danes tukaj in z vami. Hvaležna, da bom morda, enkrat v prihodnosti, nekje, morda v nekem drugem kraju, drugi državi, lepo sprejeta.

Hvaležna sem vsem vam, ki tole berete in boste kot svojo vizijo izbrali videnje najboljšega možnega razpleta za vse.

Hvala!

Barbara