Večer. Okoli poldesete. V poletnem času najprimernejši čas za večerni sprehod s psom. Odpravim se proti staremu mestnemu jedru.

Srečam tri najstnike. Pomislim: “O, najstnikov pa ob tej uri še nisem videla zunaj.”

Potem mimo mene “odletijo” še trije. Tokrat opazim, da imajo v rokah telefone. Da vsi gledajo v svoje telefone.

Okej.

Potem jih srečamo celo skupino, recimo šest. Vsi gledajo v svoje telefone, čeprav so videti nekoliko vznemirjeni. Potem pridem do konca mestnega jedra, do vogala, kjer običajno obrnem. Skupina 30 najstnikov, ki zre v svoje telefone … z zelo malo ali nič besedami.
Hmmm … zdaj mi končno “potegne”, da gre za novo igrico!

Po poti nazaj srečam še nekaj ne-najstnikov, ki nekaj iščejo, se odločajo ali bi šli do gradu po stopnicah ali raje kar po ravnem …

Priznam, da sem se nekaj trenutkov spraševala, če sem morda že na kakšnem drugem planetu.

Naslednji dan sem imela na parkirišču skoraj bližnje srečanje z dvema v telefona zroča mulca …

Spet malo zgražanja in žuganja … češ, da bo pa treba tudi na cesto gledat …

Potem sem pomislila, da vse to zgražanje, pridruževanje mnenjem drugih, češ, da to je pa res čisto noro … nič ne pomaga pri spreminjanju nesocialnosti, v katero je, kot je videti, namenjena družba.

S tem ko se zgražamo, se temu upiramo, na to reagiramo, se pridružujemo in usklajujemo z mnenji drugih … to utrjujemo kot resničnost!

Dopuščanje je tisto, ki omogoča, da se stvari spremenijo.

In ja, naslednje vprašanje je bilo: “Kaj lahko SEM, da se bo to spremenilo?”

Recimo, da me je nekoliko zmotilo, da se ti ljudje med sabo sploh niso pogovarjali (o, tem, da te vedno moti tisto, kar nekje počneš sam, kdaj drugič).

Kje sem jaz lahko tista komunikacija, ki jo želim videti v svetu?

In kot vedno – v vsaki situaciji je darilo – sem začela biti ta komunikacija – v mojem svetu je naenkrat veliko več komunikacije … in včeraj sem te lovilce točk (priznam, da razen imena igre pojma nimam, za kaj  gre) videla, kako se med sabo pogovarjajo in zabavajo v druženju. Jej!!!

In če nas motijo vojne, napadi (čeprav niso od danes, to je vedno bilo, danes je le bolj medijsko izpostavljeno) … bi se vsak od nas moral vprašati: “Kaj lahko SEM, da se to spremeni?”

Kakšna SPREMEMBA sem lahko jaz, da se to spremeni?

Vse izhaja iz nas, iz vsakega posameznika. In čeprav morda mislite, da temu ne morete prispevati, da tega ne morete spremeniti … veste kaj? Ste sploh poskusili?

Koliko agresije vsak dan izvedete nad sabo? Kdaj bomo končali vojno med ženskim in moškim? Bitko med spoloma? Vojno, ki jo bijemo s sabo? Kdaj bomo končali z obsojanjem sebe? Z zatiranjem delov sebe? Kdaj bomo pomirjeni s sabo? Z izbirami, ki smo jih naredili ali ne?

Kdaj bomo MIR, ki ga želimo videti v svetu? Kdaj bomo HARMONIJA, ki jo želimo videti v svetu? Kdaj RADOST? Kdaj SREČA? Kdaj bomo nehali vojno med prav in narobe (v enosti kaj takšnega sploh ne obstaja!), dualizem?

Vsak med nami lahko prispeva, prav vsak!

Kaj želite videti v svetu?

BODITE TO in spremenite svet!

Hvala, da ste! Vsaka sprememba, ki jo boste naredili v sebi – ima pomnožen učinek!

Barbara