Danes odgovarjam na vprašanje, ki sem ga prejela ob začetku Maratona hvaležnosti in glede na to, da ni bilo v okviru spletnih srečanj, temveč zgolj vprašanje po e-mailu, sem se odločila, da ga takole podrobneje naslovim.

Celotno vprašanje se je glasilo:

“Kaj pa če do posamezne osebe, sodelavke ne moreš čutiti hvaležnosti? Trenutno bi jo vtopila v žlici vode, prenašat jo ne morem. Vse kar je mozno me moti na njej. Kaj lahko naredim v tem primeru? Ker hvaležnosti res ne morem izrazit”

Hvaležnost ima več ravni:

1. Hvaležni nismo za nič.

2. Spoznaš koncept hvaležnosti in mogoče začneš pisati dnevnik hvaležnosti, resnične hvaležnosti še ne čutiš.

3. Vztrajaš in še naprej pišeš dnevnik hvaležnosti, začneš res postajati hvaležna … začneš videti, da to res deluje! Zdaj skušaš biti hvaležna s  skrivnim načrtom, ker mogoče pa se bo tako prikazala tista “tvoja stvar”. Kmalu spoznaš, da hvaležnost z agendo ne deluje.

4. Nadaljuješ z gojenjem hvaležnosti, vztrajaš. Vidiš, da je v vsaki stvari neka prava, dobra stvar. Bolj kot gojiš hvaležnost, več stvari opaziš, za katere si lahko hvaležna. Začneš spoznavati, da vse v življenju deluje zate. Tudi če je bila še tako “bedna” stvar, kasneje vidiš, da si zaradi te “bedne” stvari ali ljudi naredila določene izbire v svojem življenju, izbrala določene poti, se naučila stvari, si danes oseba, kar si, danes morda živiš svoje sanje.

5. Nadaljuješ. Postaneš hvaležen za vse. Zase. Za svojo pot. Za trpljenje, zlorabe, ki si jih doživela, celo za osebe, ki so to počele … ker je bilo vse v tvoje višje dobro, za tvojo ekspanzijo, za tvojo rast … Ultimativna hvaležnost.

Vem, da me bo zdaj marsikdo “poslal nekam”, še posebej, če se trenutno ne nahajaš v zavidljivi situaciji. Morda pa se vseeno ustaviš in razmisliš o povedanem kot pogledu nekoga, ki vidi več. Ki je prehodil vso to pot, ki je z pregovornim mikroskopom in žarometi presvetil različne vidike svojega življenja in življenja ljudi, ki prihajajo po znanje, pomoč in podporo.

Morda zavzameš na podlagi povedanega drugačen pogled nase in na svojo situacijo.

Sama vzamem vsako svojo pritožbo kot darilo.

Če se pritožujem nad določeno osebo, pogledam, kje to počnem sama. Stvari, ki nas pri drugih motijo, običajno počnemo ali smo jih nekje počeli sami. Le da jih pri sebi pogosto sploh ne vidimo. Rada dam prispodobo: “Ko s prstom kažemo na drugega, trije prsti kažejo nazaj v nas.” (preveri!)

Sama bi šla v opisanem primeru od stvari do stvari, ki me pri tej sodelavki motijo in pogledala, kje to počnem sama. Ko ozavestiš to, potem te pri drugi osebi preneha motiti.

Nihče ne pravi, da moraš biti hvaležna kar za vse ljudi po vrsti (čeprav potem kasneje vidiš, da vsaka oseba, tudi če se tvojega življenja dotakne le za nekaj trenutkov, doda svoj prispevek) … lahko pa si na primer hvaležna za to, da ti sodelavka nastavlja ogledalo, s pomočjo katerega boš pogledala vase, ozavestila in spremenila stvari pri sebi. Se morda postavila zase – odvisno od tega, za kaj točno gre v tem primeru.

Če želiš tudi ti več drugačnih pogledov na odnose, več perspektiv za hvaležnost, nove ravni hvaležnosti in posledično drugačne odnose, se nam pridruži na 21-dnevnem Maratonu hvaležnosti za odnose, s katerim začnemo v sredo, 8. julija 2026, ob 19. uri, prek spleta.

Več o Maratonu hvaležnosti za odnose lahko izveš TUKAJ, kjer se lahko tudi prijaviš.

S hvaležnostjo zate in da skušaš biti nekaj drugačnega v svetu,

Barbara

FOTO