Ste tudi vi med tistimi, ki se podajo na poljane ljubezni z mislijo: “Saj ga bom že spremenila.” ali “Moja ljubezen ga bo spremenila.”? Roko na srce, ne poznam nobenega moškega, ki bi se v odnos podal s to mislijo, pa čeprav verjamem, da obstajajo. Zato bom danes pisala predvsem dragim bralkam, če pa se tudi kdo med vami, dragi bralci, vidi v tem zapisu, pa naj tudi vam služi pri odpiranju oči.

V odnos se podamo z nekom, ki nam ni čisto všeč, ni čisto po naši meri. Ampak! Ker je v tej resničnosti bolj pomembno, pravilno in ustrezno biti v odnosu kot pa samski, veliko ljudi skoči v odnos le zato, da so v odnosu in da niso med “samskimi”. Ni nenavadno, da kadar vstopimo v odnos z nekom, za kogar menimo, da ga moramo “popraviti” ali “spremeniti”, to tudi počnemo.

Osebi, s katero smo v odnosu, začnemo vsiljevati svoje poglede, kako se mora spremeniti, ga skušamo spremeniti, on pa se še kar ne spremeni in spremeni. Vse to vodi do prepirov, jeze, slabe volje … in frustracije.

Zadovoljni nismo niti mi, ki skušamo drugo osebo spremeniti, niti druga oseba, saj čuti, da menimo, da je z njo nekaj narobe.

Velikokrat se dogaja to ne samo v partnerskih odnosih, ampak tudi v odnosi starš, otrok, ko skuša starš spremeniti otroka, ker meni, da je nekaj z njim narobe ali da bi moral biti drugačen, da bi ustrezal “normativom”.

Čas je, da si nalijemo čiste resnice … 🙂

Edina oseba, ki jo lahko spremenimo, smo mi sami.

Ko spreminjamo sebe, spreminjamo svet okoli sebe. 

Ko se mi spremenimo, se vse tisto in vsi tisti ljudje okoli nas, ki so se pripravljeni spremeniti, spremenijo.

Tisti, ki se niso pripravljeni spremeniti, se ne bodo, pa četudi se bomo postavili na trepalnice.

Parterji, otroci, sodelavci, prijatelji, sorodniki … kdorkoli.

Dokler delujemo z mislijo, da je z njimi nekaj narobe, bomo ustvarjali le prepire. Naš prvi jezik je namreč energija. Tudi če glasno ne izrečemo svoje misli, da je z našim partnerjem  ali otrokom nekaj narobe, ta to zaznava na energijski ravni. Zaznava, kaj je naš resnični pogled. Zato se temu upira, se na to odziva in sledijo prepiri. Morda kdo odreagira tako, da se zapre vase in vas ne pusti več blizu …

Ko začnemo dopuščati, da je oseba, s katero smo, takšna kot je, končno postane svobodna, da se lahko spremeni, če to izbere.

Dokler nanjo projeciramo svoje poglede in od nje pričakujemo, kaj naj bi naredil, se ali temu upira ali na to reagira ali pa tega, kar od njega pričakujemo, preprosto ne naredi ,ker tega ne želi narediti.

Naše projekcije in pričakovanja “ujamejo” osebo. Ko smo v dopuščanju, da oseba izbira, kar izbira, da ustvarja takšno življenje kot ga ustvarja, je kot da bi odprli kletko.

Smo soustvarjalci. Tudo v odnosih z drugimi.

Če si želite biti svobodni … bodite najprej v dopuščanju tega kdor ste. Ko boste lahko v dopuščanju sebe, boste lahko tudi v dopuščanju drugega.

Ker smo začeli z romantiko, pa naj še zaključimo z njo. Če v dopuščanju tega, kar počne vaš partner, ne morete biti … razmislite o možnosti, da se poslovite. Kakšno življenje pravzaprav želite živeti?

Če nam partner že od vsega začetka ni bil všeč takšen, kot je, je malo verjetno, da nam kdajkoli bo.

In če sami sebi ne boste všeč takšni kot ste, in če boste menili, da se morate “popraviti”, “spremeniti”, je malo verjetno, da vam bo v celoti všeč kdo drug …

Če zase ne bomo hvaležni v celoti, za to, kdor smo, za to, da živimo, za to, kar ustvarjamo, za svoje življenje, je malo verjetno, da bomo lahko celoti hvaležni za to, kar je nekdo drug in dejstvo, da je prišel v naše življenje.

In spet smo na začetku … pri sebi.

Barbara