Včasih sem nam v življenju pripetijo dogodki, ki so z vidika dualnosti, iz katere delujemo, “slabe”. Ali pa je naš pogled, da je to, kar se je zgodilo, slabo.

 

Recimo, da izgubimo službo, prevaramo partnerja, se zderemo na neznanca, nam zablokirajo račun, porabimo denar, namenjen za določeno stvar, za nekaj čisto drugega, da gre odnos, za katerega smo tako upali, da bo uspel, “po gobe” … karkoli. Običajno nekaj, za kar si res prizadevamo, da bi nam uspelo. In nam ne … pravzaprav se zgodi nekaj popolnoma nasprotnega.

 

In roko na srce, vsak se kdaj znajde v takšni situaciji. Mogoče ne samo enkrat, ampak celo večkrat.

 

Kako se v takšni situaciji pogovarjate s sabo?

 

Kako ravnate s sabo?

 

Se obsojate, kritizirate, maltretirate?

 

Nekako tako, kot ste se naučili v otroštvu? Tako kot so se z vami pogovarjali vaši bližnji? Se obsojate tako, kot so vas obsojali, če ni šlo kaj tako, kot so menili, “da bi moralo iti”?

 

Ja, velika verjetnost je, da se.

 

Način, na katerega so ravnali in se pogovarjali z nami, ko smo bili mlajši, smo ponotranjili in se zdaj tako pogovarjamo sami s sabo.

 

Pa vendar si s tem ne delamo prav veliko usluge.

 

Vse te sodbe, kritiziranje nas le še bolj povlečejo navzdol. Še bolj utrjujejo to “slabo” stvar. Posledično začnemo ustvarjati še več, če lahko temu rečem, “bedarij”.

 

Kaj pa če bi začeli s sabo ravnati tako, KOT BI MORALI ravnati z vami?

 

Tako KOT BI SE MORALI pogovarjati i z vami?

 

Besede podpore, tolažbe, iskanja nekega drugačnega pogleda na vse skupaj?

 

Predstavljajte si, da bi bili sami sebi najboljši prijatelj.

 

Kaj bi si rekli?

 

In si to recite.

 

Vi ste tisti, ki lahko prekinete ta tok obsojanja, ki ga namenjate sebi. Vi ste tisti, ki lahko to zdaj spremenite. 

 

Tudi meni se je pred kratkim zgodilo nekaj, za kar bi se morda še pred kakšnim letom neznansko obsojala, zdaj pa je bilo zgolj “meh”.

 

“Saj sem si pravzaprav tega želela.” “Kako lahko ustvarim zdaj nekaj drugačnega?” “Saj so me v bistvu odrešili ene velike nadloge in stresa.” 

 

Nekako takole je šel moj samogovor v tem primeru. In povem vam, da sem bila sama nad sabo presenečena, kako daleč sem prišla v nadgrajevanju odnosa s sabo.

 

Iz litanije obsodb, ki sem si jih včasih namenila ob podobni situaciji, do “meh”. 🙂

 

Kako je lahko še boljše kot to? (O, ja, še vedno je prostor za napredek.)

 

Te obsodbe, ki si jih namenjamo, nastanejo na podlagi naših opredelitev, kaj je prav in kaj narobe.

 

Če gremo onkraj dualnosti, polariziranosti te resničnosti, vidimo, da je vse ok.

 

Da se je ta stvar morala zgoditi, da se lahko premaknemo naprej k tistemu, po čemer resnično sprašujemo.

 

Bodite sebi vse tisto, kar bi vam morali biti drugi, pa nikoli niso bili …

 

In, poglej ga zlomka, ko to postanemo… potem kar “naenkrat” takšni postanejo tudi ljudje okrog nas …

 

Če pa ne, kaj sploh še delajo v vaši družbi?

 

Barbara