Kot profesionalni zavestni ustvarjalec sem zjutraj, z zavedanjem, da je pred mano kup stvari, ki jih moram nujno narediti za stranko, začela dan z namenom: “Danes bo šlo vse kot po maslu.” V meni se je kar smejalo, “Ja, vse bo šlo tipi, topi, urica, dve, pa bom vse naredila.”

Ko sem v svojem delovnem kotičku prižgala stikalo na podaljšku, ki z elektriko povezuje ruter, modem in tiskalnik, se je zaslišalo le  “scccc…”. Zagorela ni niti lučka na podaljšku, kaj šele na modemu in ruterju. Očitno kratek stik v vtičnici. “Kaaaaaaaaaaaaaaaj!!! Kakoooooo? Kaj pa moj namen?! Pa dej, #$%&%!!!”, sem se pogovarjala sama s sabo in pridušala, ker sem potrebovala tako internet kot tiskalnik za uspešno izvedbo mojih nalog. “Eh, pa saj ne morem verjet,” sem se jezila, “Kaj, naj grem zdaj k sosedom? Ja, če ne bo šlo drugače…”. Roki so danes res priganjali. Ko ura teče, postanem resnično kreativna… Izza pisarniškega elementa sem potegnila še en podaljšek in z drugim podaljškom vse skupaj priklopila v vtičnico na drugi strani dnevne sobe. “Uf, dobro no, nekaj bom le lahko naredila.” Ob tem, ko sem delala nujno, so mi skozi možgane švigale misli o tem, koga poklicat za popravilo:  električarja, hišnika, brata,… pa tudi: ” Ali ne bi bilo super, če bi ta vtičnica kar naenkrat začela delati?”

Ugotovila sem, da sem zelo dobra pri zahtevanju drugačne realnosti pri delovanju različnih gospodinjskih pripomočkov – nekajkrat mi je uspelo pri pralnem stroju, da je začel delat  potem, ko sem že klicala servis. Uspelo mi je pri fantu, s katerim sva se dobivala pred poletjem (da ne bo pomote, ga ne prištevam med gospodinjske pripomočke, le zaželela sem si realnosti brez njega in se je prikazala) in tudi danes ni bilo nič drugače. Ko sem se umirila, naredila vse, kar sem se namenila narediti, v miru spila svojo dopoldansko kavico, zadnji trenutek oddala oglas za stranko v Ameriki in vmes šla še na sprehod, sem za hec v zloglasno vtičnico priklopila tiskalnik in ga prižgala. Znani zvok… “Delujeeeeeeeeeeeeee!!!!!!! Hm, ja če tiskalnik deluje, potem deluje tudi vse ostalo!!!!” Jeeeeeeej, res deluje… Tega preskakovanja iz realnosti v realnost sem se naučila od gospoda Burta Goldmana. Imenuje se kvantno skakanje. Kot vidite, sploh ni zakomplicirano.

Samo zahtevati morate drugačno realnost.

Pomaga, če se sprijaznite s tem, kar je, tudi če je potrebno poklicat pomoč, tudi z najslabšim scenarijem, ki bi danes, v mojem primeru, bil ta, da bi delala od sosedov…

Nato se prenehajte osredotočati na to, kar je in zahtevajte, kar želite.

Včasih traja nekoliko dlje, včasih pa se realnost zamenja prav hitro. Tudi, kadar kakšno stvar izgubim, se začnem obnašati, kot da sem stvar že našla. Predstavljam si, kako sem vesela, ko stvar najdem in jo držim v rokah. Ne mine veliko časa, ko jo resnično najdem. Za nekatere stvari pa vem, da so izgubljene za vedno…(no, po sesalcu se mi resnično ne da brskat…).

Kljub zanimivemu zapletu, lahko rečem, da se je dan h koncu pripeljal kot po maslu…  🙂

Barbara