Danes bi vam rada na praktičnem primeru pokazala,  kako Accessova orodja uporabljam (in kako jih lahko uporabljate tudi vi) v vsakdanjem življenju.

 

Tam enkrat novembra lani, me je “zagrabilo”, da bi letos še nekam šla.

 

In grem na spletno stran svoje najljubše agencije in gledam, kaj je na voljo.

 

Vidim naslov “Islandija s polarnim sijem” …

 

Vau, to je na mojem seznamu želja že nekaj let … pogledam program, ceno, tako malo “poševno”. 🙂

 

Potem se vprašam: “Kakšno bo moje življenje v roku 5, 10, 15 let, če grem na to potovanje? Kakšno bo moje življenje v roku 5, 10, 15 let, če ne grem na to potovanje?”

 

Energija je bila, v primeru da grem, noro razširjajoča.  In če kaj vem, je to, da če sledim lahkotni, razširjajoči energiji, bo takšno tudi moje življenje. Da bo ta izbira na nekem mestu razširila moje življenje. Ne veš zakaj. Zaupaš svojemu zavedanju, ki se je pojavilo na podlagi tega vprašanja.

 

Se prijavim. Plačam tretjino cene.

 

In potem začnem malo bolje gledati program. 😛

 

“Self-drive potovanje” (torej vozili bomo sami, um, um …)

 

“Prebivanje v hostlih” (ojoj, ta faza je ostala tam nekje kakšnih deset let nazaj, zdaj sem navajena na boljše …)

 

In potem še za nameček, zasledim podatek, da je na Islandiji zdaj polarna noč. Začela sem se spraševati: “Bomo sploh kaj videli?”

 

In poglej poglej, vesolje mi takoj pošlje odgovor v obliki fotografij, ki jih je objavila kolegica, ki je bila na Islandiji nekaj tednov pred našim odhodom . “Uf, nekaj se vidi!” 🙂 In potem me je še potolažila, da je kakšnih 5 do 6 ur dnevne svetlobe.

 

OK. Si malo oddahnem.

 

Potem še nekajkrat razmišljam o tem, da po Islandiji vozimo sami in da spimo v hostlih.

 

“Ok, bom že preživela.” (voziti znam, hostli so mi pa tudi znani …)

 

In potem zastavim v dvomljivih situacijah meni ljubo vprašanje: “Kaj bi bilo potrebno, da se tole izide bolje, kot si sploh lahko predstavljam?”

 

Ko zastavimo vprašanje, gre vesolje na delo in ti začne dostavljati tisto, po čemer sprašuješ!

 

Ko smo prišli na Islandijo, nas je vodička razporedila po vozilih, mene in še nekaj punc pa vzela s sabo v kombi. “Um, samo jaz kombija res ne bi vozila …”, so potekali pogovori med nami. 🙂

 

In potem naša legendarna vodička reče: “Bom jaz vozila!”. In je vozila celo pot. Dejansko ni bilo druge, ker je moral biti najeti avto pisan na eno osebo. Vse preostalo bi bilo za agencijo predrago.

 

Prevzeli smo avtomobile in začeli z našim popotovanjem.

 

Že prva dva dneva smo videli toliko lepot, da če bi šli po teh dveh dnevih domov, bi bilo že vauuuuuu.

 

Prej sem še pozabila povedati, da sem, preden smo šli od doma, “naročila” tudi severni sij, saj se lahko zgodi tudi, da ga ni! In videti polarni sij je bilo, vsaj zame, bistvo! Aha, kako sem naročila? “Kaj bi bilo potrebno, da vidimo tudi auroro?”

 

In videli smo jo že prvi in drugi dan!

 

Počakajte, počakajte, vrniti se moram še na dogajanje teh dveh dni!

 

Bilo je mrzlo “kot pes”, kot pri nas rečemo. En dan je bilo -14 stopinj, drugi dan -20 stopinj. Vmes sem vklapljala BTU-je (vprašajte me na kakšni delavnici o telesih), ki omogočijo telesu, da se ogreje. Jp, dejansko lahko reguliramo tudi to.

 

No, pa vseeno je bilo na koncu drugega dne več kot odlično skočiti v termalno vodo v Modri laguni. Kako je bilo pa to noro! Plavali smo v temi, med meglicami, ki so se dvigale iz vode, nad nami jasno zvezdnato nebo, potem še pijačka, maska za obraz in zvrhran koš smeha!

 

Ko smo zaključili z našim namakanjem v vodi, smo se s sopotniki dobili v preddverju, v mini barčku, vodička je nekaj razlagala, s soplavalko sva malo zamudili začetek.

 

Mislim, da je bilo bistvo, da je za nami super dan. (Res tudi vreme je bilo odlično, sončno … pa lahko ne bi bilo, saj se na Islandiji vreme zelooooo hitro spreminja).

 

In potem rečem: “Kako je lahko še boljše kot to?”

 

In me začne vodička “kregati”, da naj bom zadovoljna s tem, kar smo videli in imeli do zdaj …

 

No, bila sem tiho in se samo sama pri sebi smejala …

 

Kajti, vedno je lahko še boljše … tudi če mi tega ne vemo … vesolje ve in to dostavi, če po tem vprašaš.

 

In poglej poglej, na poti iz Modre lagune proti Reykjaviku smo “ujagali” še auroro!

 

No, lahko si mislite, da sem se sama pri sebi muzala in še naprej spraševala: „Kako je lahko še boljše kot to?”

 

Za Silvestrovo smo spali v hostlu, skoraj na samem. In hostli so bili super! Razen zadnjo noč sem vsak dan spala v dvoposteljni sobi (predstavljala sem si, saj veste, tiste ogromne sobe, kjer je notri po deset ali več ljudi. Ja, um se je spomnil samo tega, kar je poznal.).

 

Ta hostel, v katerem smo bivali dva dni, je bil res ljubek. Lepo opremljen, v njem smo bili edini gostje, kako je lahko še boljše kot to?

 

In potem nas je ravno zadnji dan v letu popolnoma zametlo. Domačini so rekli, da toliko snega na Islandiji ni bilo že 20 let. Hahaha, samo zdaj sem prišla jaz! 🙂 (Nova zgodba za kdaj drugič! )

 

Cesto so splužili ravno toliko, da smo šli kupiti hrano za Silvestrovo, že nazaj grede iz trgovine pa je začelo spet močno močno snežiti. In na Islandiji ceste preprosto zaprejo. Ne moreš nikamor. In čakaš, da jih splužijo in odprejo.

 

Evo, mi smo prišli varno nazaj do hostla. Kartali, se pogovarjali, no, tudi iskrice so se kresale (ja, če sprašujem po boljšem!), uživali s pogledom na pravljično zasneženo pokrajino okrog nas, pripravili silvestrski bife in skočili v novo leto z ognjemetom.

 

Noooooooo, naslednji dan pa nas je čakala hoja po ledeniku!

 

Tole me je kar nekoliko skrbelo.

 

Najprej, ker nam je vodička velikokrat ponovila, da se naj toplo toplo oblečemo, ker bo zelo zelo mrzlo. No, zdaj ko pogledam nazaj, vidim, kako sem “kupila” njen pogled.

S sabo sem imela dobesedno vso zimsko garderobo, ki jo premorem, in glede na to, da sem navodila prebrala “poševno”, sem si šele na Islandiji kupila nepremočljive hlače (podložene z volno islandske ovčke!). Super hlače in super nakup! Zelo zadovoljna!

 

Vseeno sem se videla, kako se z nohti in zadnjimi močmi držim za led in me noro zebe, kako drsim po ledeniku in si na vse kriplje prizadevam, da me ne odnese (v morje?) … 🙂

 

No, ampak, ker smo že tu, hoja po ledeniku je že tudi plačana, ne bomo stisnili repa med noge … 🙂

 

Se mi zdi, da nas je kar vse nekoliko skrbelo … za (svoje) skrbi pa sem pozabila vprašati “Komu to pripada?” …

 

Potem sem se začela pogovarjati sama s sabo v smislu: “Če turiste vozijo na ledenik, potem že ne more biti tako hudo, in bla bla … ” potem pa spet: “Kaj bi bilo potrebno, da se tole izide bolje, kot si sploh lahko predstavljam?”

 

Ko smo prišli do vznožja ledenika, do izhodiščne točke, so nam pregledali čevlje, dali dereze, cepin, čelado. Gledala sem druge turiste, ki so čakali na hojo po ledeniku, in moje skrbi so se začele topiti …

 

Ko smo bili vsi opremljeni, smo šli!

 

In po poti sem videla … kakšno srečo (?) imamo, saj je celo noč snežilo in smo hodili po snegu! Ne po golem ledu, kot običajno. Ker to bi bilo res malo “orto”. Moraš derezo kar dobro zapičiti v led.

 

To pa je bil za nas, Slovence, sprehodek!

 

Sama pri sebi sem se smejala, ko sem nas opazovala, kako smo marširali za našo vodnico.

 

Se vidi, da nam je hribolazenje v krvi!

 

Na koncu mi je bilo še vroče! Malo od hoje, malo od iskrenja! 😉

 

Potem se je naša dogodivščina počasi iztekla, naslednji dan smo šli nazaj proti domu …

 

In to je bilo zame najboljše potovanje do zdaj! Najbolj doživeto! Vmes sem celo razmišljala o tem, kako bi bilo živeti na Islandiji! Res super energija Zemlje, dežela je redko poseljena, noro slikovita …

 

No, Islandija me zagotovo še vidi … če ne drugega, v poletnem času, ko je, seveda, spet čisto drugačna.

 

In to je bilo tudi prvo (pravo) potovanje, kjer sem Accessova orodja uporabljala prej, med in še potem, ko sem bila že doma … saj je bilo treba kakšne energije “odstraniti”, se potegniti iz resničnosti koga drugega …

 

Naj bo ta uporaba orodij v akciji prikaz in navdih, kako lahko upravljate z energijami, vremenom, praktično z vsem, če ste voljni.

 

Če ponotranjite dejstvo, da ste vi kreator!

 

In na tem potovanju smo se z določenimi sopotniki pogovarjali celo o entitetah, o tem, kako “rihtamo vreme”, kar bi bilo pred leti še nepredstavljivo.

 

Zavest pronica v vse pore in je ne moremo zaustaviti.

 

Lahko jo izberemo le še več.

To leto se je zame začelo dobesedno magično in odvija se še naprej tako … lahko rečem samo še “Kako je lahko še boljše kot to?” in “Kaj vse je še mogoče?”

 

Če bi se tudi vi radi opremili z orodji, ki vam omogočajo živeti na drugačen način, soustvarjati z vesoljem, ali kakorkoli to imenujete, si oglejte katerega od prihajajočih seminarjev in se pridite igrat!

 

Barbara