Ponedeljek dopoldan je. Sedim ob bazenu v Snoviku, gledam pravljično zasneženo pokrajino zunaj. Notri nas, redke obiskovalce v tem času, greje voda, toplina lesa in sonček, ki skozi velike steklene površine radodarno sije na nas… razmišljam…še en popoln dan v mojem življenju…

Sama določam, kdaj bom delala, kaj bom delala, s kom bom delala. Sama določam svoj urnik. Kdaj grem na bazen, kdaj zaprem računalnik in grem s psom na sprehod. Kdaj stečem na sosednji hrib, kar tako, ker se mojemu telesu enostavno zahoče gibanja. Kdaj grem na potovanje. Koliko dni in kdaj bom na izobraževanju. Nič več ubijajočega sedenja za računalnikom od devetih do petih. Sedaj imam pisarno kjerkoli, na kavču doma, v apartmaju na morju, pod kovtrom v spalnici, v hotelu v tujini… pa še vedno opravim vse, kar želim. In se pri tem počutim več kot fantastično.

Razmišljam, kako se je vse začelo?

Pred leti, ko je bila moja realnost še služba od devete do pete, sem na list papirja napisala, kako bi bil videti moj popoln dan. Vse, od jutra do večera. Kaj bi delala, kako bi delala, s kom bi delala…Bistvo tega zapisa je bil občutek svobode. Občutek, da sama razporejam in razpolagam s svojim časom. Lasten posel. Delati tisto, kar ljubim. Uporabljati vse svoje talente…

Ja, začelo se je s preprostim zapisom na listu papirja A4 formata.

Potem sem začela živeti, kot da to že imam.

Resnično, ko sem zjutraj prišla v podjetje, v katerem sem takrat delala, sem prižgala računalnik kot oseba, ki ima svoje podjetje. Vsako stvar sem naredila, kot bi jo naredila v svojem podjetju. Zase. Za svoj posel.

Začela sem se vživljati v svoj popoln dan. Začela sem postajati to, kdor sem takrat želela postati. Vpisala sem se se na coaching akademijo. Postavila spletno stran. Napisala dokument o mojih idealnih strankah. Ga začela prebirati.

Začela sem stopati v tisto verzijo sebe, ki sem jo zapisala na tistem A4 listu, omenjenem prej.

K meni so začele prihajati informacije, ljudje, izobraževanja, dogodki, ki so me peljali naprej…
Aja, in ker sama, po domače rečeno, “nisem imela jajc”, da bi v službi dala odpoved, je vesolje poskrbelo, da sem dobila brco, ki me je pognala naprej do sanj (ostala sem brez službe). Hvala vesolje!

V tistem trenutku, ko se je to zgodilo, sem vedela, da je to pot do tistega, kar sem želela. Ni se zgodilo čez noč. Pa vendar se je zgodilo relativno hitro, v roku enega leta. Točno ob pravem času. Ko sem bila že dovolj notranje “nabildana”.

Vseeno je bil šok. Ste že bili kdaj na vlaku smrti v zabaviščnem parku? Moja čustva so se vozila od ekstatične vzhičenosti, do najglobljega, prvinskega strahu pred propadom.

Ponovno so k meni prišli ljudje in tehnike, ki so mi pomagali prebroditi ta čustveni vlak smrti.

Vesolje vam vedno prinese tisto, po čemer sprašujete.

Ali veste, kako bi bil videti vaš popoln dan?

Morda ga že živite, ker ste nekoč menili, da bi bilo to sanjsko. Danes pa vidite, da dejansko želite nekaj drugega. Ponovno lahko opredelite, kako bi bil videti vaš (nov) popoln dan.

V vsakem trenutku imate možnost izbire, ponovne izbire. Da izberete nekaj drugačnega.

Nekaj, kar vam je v tem trenutku bolj pisano na kožo.

Napišite na list papirja. To je prva oblika aktualizacije željenega. Kdaj pa kdaj preberite.

Začnite živeti to verzijo sebe. Začutite jo.

Ko jo boste začeli živeti, se bo v skladu s tem spremenila tudi vaša realnost.

Spomnite se, da vaša naloga ni “kako”, vaša naloga je le “kaj”. In da vesolje vedno dostavi.

Barbara