Toliko knjig napisanih, toliko besed povedanih … pa vendar … bi se lahko marsičesa naučili od naše predrage matere Zemlje … preprost pogled v naravo, v delovanje narave, bi nam lahko odkril marsikaj.

Se kdaj vprašate, zakaj se v naravi tako dobro počutite? Zakaj se tam lahko sprostite, umirite?

Ste že kdaj ležali na travi, na koščku zemlje in vas je prevzel neskočen mir?

Dejstvo je, da nismo samo prebivalci Zemlje, temveč smo del nje. Z leti, z razvojem sodobnega načina življenja, smo se kar nekako odtujili od nje, zdi se, kot da z njo nismo več povezani ali kot da smo od nje na nek način ločeni.

Pa vendar … nismo. Zemlja ima svojo zavest in nam ves čas daje informacije. Druga stvar je, če smo jih pripravljeni prejeti.

Pred časom sem začela spraševati: “Kaj mi Zemlja lahko podari, česar nisem pripravljena prejeti?”, “Kaj Zemlja ve o meni?”, “Kaj jaz vem o Zemlji?”

Stvari, ki so se začele prikazovati, so, preprosto – čarobne. Ko sem bila v tem vprašanju, me je prevzel občutek globokega miru. Miru, ki sega globlje od česarkoli, kar sem poznala do sedaj.

Nato spoznanje … Zemlja je v popolnem dopuščanju! Vse je ok! Zemlja ne sodi, kaj je prav in kaj narobe. Zemlja je v nenehnem stanju generiranja, ustvarjanja … je neustavljiva. Ustvarja brez sodb. Kar požene, kar zraste, je v redu. Ste kdaj videli zapuščeno cesto, morda zapuščeno stavbo … v parih letih, če se je ne dotakne človeška roka, jo preraste zelenje … narava najde pot skozi vsako razpoko …

Kaj če bi tudi mi delovali na takšen način? Brez sodb sebe? Brez sodb tega, kar ustvarjamo? Tega, kar želimo ustvariti in ker nas skrbi, da bo nekako nepopolno, sploh nikoli ne začnemo?

Kaj bi lahko ustvarili, če se ne bi sodili?

Ko sem razmišljala o vsem tem, mi je prišel na “pot” še tale citat Tao Te Chinga:

Ne zakorakamo v gozd in obsodimo dreves, da niso osrediščena, niti ne gremo na obalo in rečemo valovom, da so nepopolni. Zakaj potem na takšen način gledamo nase?

Hmm … le kje smo se tega naučili?

Potem opazujem živali, kako se obnašajo druga do druge … glede na to, da imam kužka … predvsem njih … srečajo se, se pozdravijo … če so si všeč, se igrajo, če ne, se ne … ko jim je dovolj igre, gredo brez drame in travme naprej …

Mi pa moramo vsak naš pogovor analizirati, če s kom nismo več kompatibilni, če se z njim nočemo več igrati in gremo vsak svojo pot, to na nek način upravičiti, najti vzrok …

Če bi bili pripravljeni prejeti darila, ki nam jih želi predati Zemlja, bi bilo vse izredno preprosto …

In vse je izredno preprosto, ko sami sebi stopimo s poti …

Kaj pa vam lahko podari Zemlja, česar niste bili pripravljeni prejeti?

Bodite v vprašanju … in odprite “roke” za darila, ki vam jih želi podariti Zemlja …

Barbara