Zanimivo je, kako se ljudje zapletemo v idejo, da lahko koga osrečimo, da lahko koga onesrečimo ali pa da lahko kdo osreči nas.

 

Saj poznate tisti pregovor: “Vsak je svoje sreče kovač.” In čeprav je v veliko pregovorih veliko laži in sklepov, ki jih naredimo resnične zase, pa bi za tale pregovor rekla, da še kako drži.

 

Vsak posameznik je tisti, ki lahko v vsakem trenutku izbere srečo, ne glede na vse.

 

In ali nas resnično lahko kdo prizadene?

 

Ali se prizadenemo le sami s svojimi pogledi, kako bi se morali drugi obnašati do nas, da bi nam pokazali, da nas ljubijo, da nas imajo radi, da nas cenijo?

 

Ja, če ne bi imeli vsega tega, bi bile stvari, ki jih ljudje govorijo in počnejo, le zanimive.

 

In v vsakem trenutku bi imeli izbiro in v vsakem trenutku bi lahko ustvarjali ter se ne odzivali.

 

Projekcije in pričakovanja do drugih so tiste, ki (če niso izpolnjene) vodijo v razočaranje, obsojanje, zavrnitev in v končni fazi, če ne drugače, energijsko ločitev od te osebe.

 

Zanimivo je, kako kot otroci skušamo osrečiti svoje starše. Nekako povežemo njihovo dobro voljo s tem, kako se obnašamo, kaj počnemo, kaj smo.

 

In če nam ne uspe pričarati nasmeha na njihov obraz, menimo, da smo krivi mi – da je z nami nekaj narobe, da mi nekaj narobe počnemo.

 

Medtem ko se lahko starši ubadajo s tisoč in eno stvarjo, ki nima z nami niti najmanjše zveze.

 

In tudi oni, tako kot mi, lahko le sami izberejo ali bodo srečni ali ne.

 

Ampak ta naša zgodnja odločitev, češ da je z nami nekaj narobe, ker ne moremo osrečiti staršev ali enega od njiju, lahko kasneje vodi naše celo življenje.

 

V smislu, da poskušamo ustvarjati svoje življenje, tako, kot želijo oni. Da postanemo tisto, kar oni mislijo, da je dobro. Da se vse suče okrog njihovih potreb in ne tega, kar si resnično želimo mi.

 

Koliko energije gre za dokazovanje in prizadevanje, da bi nas videli, da bi nam dali priznanje?

 

Preveč.

 

In morda nam ta oseba sploh ni zmožna dati tega, kar bi radi od nje dobili!

 

In kot vedno – od nikogar ne moremo ničesar dobiti, če si tega najprej ne nudimo sami. Če najprej ne vidimo sami sebe. Če najprej ne damo priznanja sebi. Če najprej nismo sami ponosni nase.

 

Ni treba, da potrebe vaše družine določajo, kako boste živeli in bivali vi.

 

Lahko skočite iz tega začaranega kroga in začnete v svoje izbire vključevati tudi sebe.

 

S svojimi izbirami osrečevati sebe.

 

In ko boste vi srečni, bodo morda drugi srečni, ali pa ne – saj je to njihova izbira.

 

Lahko pa jim boste “svetilnik” in navdih, da tudi oni morda zase izberejo srečo in tisto, kar jih osrečuje.

 

Tudi za vse tiste, ki skušate osrečiti svoje otroke – tudi vaši otroci izbirajo svojo srečo in kako se bodo v vsakem trenutku počutili.

 

Kakšen navdih ste zanje lahko vi?

 

Če želite “prebiti” družinsko “sago” ter se osvoboditi spon in okvirov, ki ste si jih nadeli v zvezi s svojo družino, vas vabim, da se nam pridružite na štiridelnem Zoomu Življenje in bivanje onkraj družine, s katerim začnemo v četrtek, 14. januarja 2021, ob 18. uri. Bo močno in transformativno. Samo za pogumne. ????

 

In naj vas vodi misel, da je VSAK svoje sreče “kovač” ali bolje – da jo vsak sam izbira.

 

S tem zavedanjem bo življenje veliko manj naporno. ????

 

Barbara