Pred časom sem dobila vprašanje bralke, v smislu, če lahko dela afirmacije za svojega najstniškega sina, s katerim ima velike težave.

Moj odgovor:  “Delate lahko karkoli vam srce poželi. Če vas to, da delate afirmacije zanj, pomiri, če se zaradi tega bolje počutite, jih vsekakor delajte.”

Danes bom svoj odgovor tukaj nekoliko razširila.

Vedno se moramo zavedati, da se zaradi tega, ker bomo delali afirmacije za drugo osebo, druga oseba ali situacija z njo verjetno ne bo spremenila.

Ker drugih oseb ne moremo spreminjati. Spreminjajo se lahko le same.

Spreminjamo le sebe in naše odzive na situacije in ljudi v svojem življenju.

Kot vedno, ni se vse tako enostransko, ker niti ena situacija niti oseba nista enaki drugi.

Če delamo afirmacije za drugo osebo in se zaradi tega bolje počutimo, zaradi tega MI spremenimo svojo vibracijo, zaradi tega morebiti MI spremenimo pogled na situacijo in zaradi tega se lahko posledično spremeni tudi druga oseba, vendar le, če se je voljna spremeniti.

Velikokrat, ko se mi spreminjamo, ko spremenimo svojo energijo, zavest, vibracijo, je videti, kot da so se spremenile tudi druge osebe ali pa se celo res spremenijo, če so se bile voljne spremeniti. In to je nastalo zgolj kot odmev na našo novo, drugačno vibracijo, ne zato, da bi drugo osebo silili k spremembi ali na njej karkoli izvajali.

Prav lahko se tudi nič ne bo spremenilo.

Zato se moramo te stvari lotiti brez skrivnih načrtov in navezanosti na to, kako se bo situacija z določeno osebo razvila.

Ko nekaj delamo s pričakovanji (še posebej za drugo osebo), smo velikokrat razočarani, ker stvari ne uspejo.

S svojimi pričakovanji in projekcijami drugo osebo lahko celo energijsko “zaklenemo” tja, kjer se trenutno nahaja in posledično ne more izbrati nič drugega kot to, kar že izbira.

Če nekaj delamo za drugo osebo, delajmo to iz prostora popolnega dopuščanja in zato, da bi pomagali predvsem sebi.

Pozitivne afirmacije drugi osebi omogočijo lažje izbrati nekaj v to smer, če je to seveda tudi v njenem vesolju in njena želja.

Pri ožjih družinskih članih je biti v dopuščanju največji izziv, saj smo navezani, skušamo biti dober starš, sestra, brat, vendar je prav dopuščanje osebe, da je, kakršna je, da počne, kar počne, energijsko tisto, ki omogoči, da se stvari spremenijo.

Dopuščanje ne pomeni, da se obnašamo kot predpražnik, v katerega si vsak “obriše noge”.

Dopuščanje pomeni, da postavimo jasne meje, če je treba (za opisani primer), pogoje in jasno opredelimo sankcije, ki bodo sledile, če ti pogoji ne bodo izpolnjeni. Pri dopuščanju gre tudi za to, da smo v dopuščanju sebe in morebitnih vzgojnih ukrepov, ki jih bomo naredili, za katere menimo, da bodo ustvarili največjo razliko.

Ko smo v dopuščanju, v našem vesolju ni sodbe – ne druge osebe, ne nas samih.

Iz svojih seminarjev vem, da je staršem najtežje biti tako imenovani slab starš (z vidika te resničnosti), velikokrat pa prav to, da si dovolimo biti videni kot slabi starši in narediti ustrezne izbire, ustvari največjo spremembo v odnosu z otrokom ter na dolgi rok prispeva tako staršu in otroku, da se lahko za oba prikažejo nove, drugačne in boljše možnosti.

Kot povzetek te zgodbe naj zaključim: vedno sledite sebi in tistemu, pri čemer se VI počutite dobro. Ne glede na to, kar reče kdorkoli drug.

Barbara