Ste kdaj pomislili, koliko svojega življenja ustvarjate na podlagi razmisleka, če se bodo s tem strinjali drugi? Z VAŠIM življenjem?

 

Koliko vaših izbir in obnašanja temelji na izogibanju neodobravanja drugih? (Hej, sama sem bila mojstrica tega!)

 

Koliko stvari v svojem življenju si prizadevate ustvariti, da bi KONČNO poželi priznavanje nekoga? Mame, očeta, brata, sestre, partnerja, šefa, nekega vodje, guruja, mentorja?

 

Hm, ste kdaj pomislili?

 

Si grem stavit, da veliko.

 

Da bi dobili tisto priznanje, ki bi ga že od rojstva naprej morali prejemati vsak dan od svojih staršev ali primarnih skrbnikov, kogarkoli, s komer ste odraščali?

 

Da ste čudoviti, darilo, neprecenljivi za možnosti tega sveta?

 

In kar ne pride in ne pride? Ne glede na to, kaj naredite, še vedno … NE PRIDE!!!

 

In se vam zdi, da ste kot na tistem hrčkovem kolescu in poganjate in poganjate … nekoliko ali pa že zelo ste utrujeni … pridete pa  … nikamor?

 

Kaj če pravzaprav iščete priznanje na napačnih mestih?

 

Kaj če vam mora to priznanje dati nekdo popolnoma drug?

 

Kaj če ste to vi?

 

Ja, ste.

 

Vi sami si morate dati to priznanje, odobravanje, potrditev, ki jo iščete pri drugih.

 

Vi sami se morate videti kot čudovite, več kot dovolj, neprecenljive v smislu vrednosti. Ste kdaj pomislili, koliko manj možnosti bi bilo na svetu, če vas ne bi bilo?

 

No, mogoče – pomislite zdaj …

 

Vi morate prejeti sebe, kot to darilo, kar ste ljudem okrog sebe in svetu.

 

Nihče drug ne more tega narediti namesto vas.

 

Vi morate začeti. Vi morate biti vzgled.

 

Pa ne mislim s tem neko javno hvaljenje (čeprav bi bilo verjetno tudi to kdaj umestno in primerno), ampak da si znotraj, v svojem lastnem svetu potrdite, kdo ste.

 

In vem, da je težko. Po vsem, česar ste bili deležni – vse obsojanje, vse primerjanje, vsa kritika, lahko celo zanemarjanje, zloraba … to postanejo naši primarni mehanizmi ravnanja in pogovarjanja s sabo.

 

Pa vendar le vi lahko to spremenite.

 

Le vi lahko prekinete ta začarani krog.

 

Začnite z eno minuto na dan. Vzemite si to minuto. Prisilite se, da se vsaj eno minuto na dan pogledate s popolnoma drugačnega zornega kota in si daste priznanje in potrditev.

 

Ta minuta se bo, če boste vztrajali … počasi razširila … v vseprisotno védenje.

 

Potreba po priznavanju okolice bo izginila.

 

Ker si boste to priznanje dali sami.

 

In kot pravijo osnove zavestnega ustvarjanja … dobiš in ustvariš, kar si.

 

Ko bo šla ta potreba stran, boste začeli prejemati priznavanje in potrditve iz vseh mogočih koncev. Pa jih sploh ne boste iskali.

 

Vem, sama sem šla čez celoten proces od grozne samokritike, samozlorabe, do priznavanja tega, kdo resnično sem.

 

Barbara